Najbolj se mi smili bodoča Prešernova proslava in njen osrednji govornik, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer, prav tako vsi nagrajenci, ki nimajo in ne bodo imeli niti desetine tiste medijske odmevnosti, kot jo imata zadnja dva kulturniška škandala. Kakorkoli že gledamo na stvari, se je kulturniška sfera ujela v past, za katero niti ni slutila, kaj šele vedela, da si jo je nastavila in se vanjo nevede in nehote ujela.
Vinko Möderndorfer, foto Marijan Zlobec
Tako nizko ali tako malo slavnostno niso kulturniki bili še na nobeni Prešernovi slovesnosti doslej, kot se kažejo trenutne razmere.
Kako groteskno bo, ko bo nagrajence sprejel nadomestni kulturni minister namesto odstopljenega, odstavljenega ali zamenjanega, ki je komajda začel z delom in v širših kulturnih krogih vzbudil več zanimanja kot drugi pred njim, hkrati pa naletel na podporo, kot je ni nihče, še posebej če pomislimo, koliko gonje, tudi mednarodno izzvane, je bilo okrog prvega kulturnega ministra leta 1991 in kasneje še proti nekaterim?
Zakaj je do tega prišlo ? Rekli boste, ker so kulturniki ravno tako pokvarljivi ljudje kot vsi drugi, le da želijo v javnosti in družbi ustvariti boljši vtis, ker so kulturniki in s tem nekaj “več”.
Žal smo sedaj priče, da tega “več” ni nikjer, kvečjemu utegnemo pomisliti, da so kulturniki “manj” od tistega, kar smo nasploh mislili.
Nekaj “rešitve” je seveda v tem, da je umetniško ustvarjanje najprej osebna odločitev, klic, ustvarjanje v skladu s samim seboj in svojimi zmožnostmi.
Če nekomu spodleti, če uporabim mil izraz, to še ne pomeni, da vsi ostali, če spet lahko tako rečem, ne bodo ustvarjali naprej.
Tu vidim še veliko možnosti “očiščenja in pomlajenja”, kot bi rekel Ivan Cankar.
V umetnosti pride vsakdo natanko tja, kamor zmore.
Nekdo ni zmogel in si je “pomagal”, da bi bil videti večji ustvarjalec, kot je njegov siceršnji ustvarjalni domet.
V umetnosti velja iskrenost največ, kar pa spet ni porok za veliko umetnost. Sam ne verjamem, da je možno biti velik umetnik tako brez iskrenosti kot brez identitete; biti jaz jaz.
Če je nekdo to zavestno prekršil, ni izgovora na svetu, ki bi ga rešil.
Drugo so pravne zadeve, ugotavlanja pravne odgovornosti, krivde in kaznovanja ali dolžina zaporne kazni in višina denarnih odškodnin ter poravnav.
Ko je Srečko Kosovel zapisal verz:“Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel!”, je malo vedel, kako ga bo lastna ustvarjalnost preživela. O tem ni razmišljal, ker ga ni zanimalo in je še manj iskal spogledljivosti z občinstvom.
V slovenski zgodovini dvajsetega stoletja so se dogajale mnoge tragične zgodbe, tako med umetniki kot kulturniki v širšem smislu, med politiki in kulturnimi politiki, ideološkimi nasprotniki, sovražniki, rivali…
Počasi se je začelo, zlasti ob razčiščevanjih za nazaj, domnevati, da se je končno spregovorilo in rane očistilo, reklo, da bi se odrešilo.
In da smo sedaj, kot rečeno, “očiščeni”, hkrati pa še pravični in pošteni.
“Traparija”, kot piše pisateljica v svojem pismu, seveda ima ne le etične, ampak konkretne kazenske posledice, kar vedo vsi slovenski gospodarstveniki, ki so že bili ali so še v zaporu, pa tudi tisti, ki so se izmuznili ali še čakajo na kazenski pregon, ali pa se tresejo v strahu, ali bodo odkriti.
Fran Lestik je Josipu Jurčiču v osebnem pismu zapisal, da ima njegov Marjan v Desetem bratu “kvažnjast značaj”. In Juriča je bolelo in bolelo. En sam osebni stavek.
V pismu, ki so ga izbrisali iz možnosti delitve na FB, se mi zdi najbolj zanimiva sklepna misel, ker stavi na možnost ustvarjalnega preobrata in avtorju ponuja “očiščenje”. To je hkrati edina prijateljska gesta, morda kot spomin na nekdanje čase.
Seveda pa je tema odprta za vse, ki bi se s tem umazanim in kaznivim poslom, kot je plagiatorstvo, sicer želeli ukvarjati; kdo ve, v pomankanju kvalitetnih slovenskih dram in komedij, je možno tematizirati tudi ta aktualni “škandal”, čeprav bolj v obliki monokomedije avtosatiričnega značaja, gledane z drugimi očmi.
Ali pa bo Vinko Möderndorfer na Prešernovi proslavi kaj zamolčal, izpostavil, aktualiziral, humorno zašpičil in pri tem strmo gledal premiera Marjana Šarca v prvi vrsti v oči, ne bi upal staviti ?
Kako bo šele “reševal” kulturnega ministra, ki ga ni in ga menda vsaj še tri mesece ne bo ?
Tu vsekakor ne bomo blizu Minattijevemu verzu “bolečina nedoživetega”, niti Menartovemu naslovu antologije slovenske poezije “Iz roda v rod duh išče pot”, ampak čemu veliko bolj banalnemu in prazniku neprimernemu.
Ali govornik nastali položaj vsaj z odra lahko razreši ?
So v Stockholmu razrešili problem nepodelitve Nobelove nagrade za književnost v lanskem letu ? Upati je, da so. Bomo videli novembra.
Kjer je volja, je pot.
Vinkdo, udari sedaj po vseh pokazanih anomalijah v kulturi. Druge poti in izbire ni. Povej koliko let zapora je dejanju primerna kazen, če se posvetuješ s pravniki in poznavalci prava, sodniki in odvetniki. Ne reči, da se tega ne ve.
Piramide Tazumal, foto Marijan Zlobec
Omenjenega pisma ne objavljam, ker mi osebna delitev po že objavljenih delitvah na FB, ki bi sicer morale biti objavljene in pokazane kot link, ni uspela.
Bom pa objavil Vinkov govor v celoti, če mi ga bo osebno poslal kot avtentičnega in edino pravega.
Za kar se priporočam po današnjem obisku ostankov piramid starih Majev Tazumal blizu Sante Ane v Salvadorju (pri 35 stopinjah Celzija).
Marijan Zlobec