V El Salvadorju ali po naše kar Salvador bodo jutri predsedniške volitve. V glavnem mestu San Salvador je videti več oborožene policije, kar pa je verjetno stalna praksa.
Ko pride tujec v Salvador, ga domačini najbolj strašijo z lastno državo oziroma nevarnostjo, ki nanj preži. To je bolj marketinška poteza ljudi, ki te želijo prepričati, da je najbolje, če se voziš z njimi oziroma s taksiji, ki ti jih sami naročajo.
Prvi dan nasedeš, ker si novinec in ničesar ne veš, prav z navdušenjem pa ti ničesar ne povedo, razen da te zavajajo, kako je vse težko in daleč, če ne greš s taksijem.
Tako sem včeraj za vožno v mesto in malo naokrog z dvema postajama in nazaj plačal petnajst dolarjev, danes z lokalnim avtobusom, ki so mi ga kot možnost v hotelu zamolčali, pa 25 in 35 centov (v avtobusu s klimo).
Če se domačini “bojijo” napadov delikventov, kot so mi rekli taksisti na letališču, naj pustijo tujce naivno uživati v svojem prepričanju, da so varni.
Tako je, če delavci na dan zaslužijo deset dolarjev, taksist pa hoče z eno vožnjo z letališča 30 ali 28, sam sem mukoma znižal ceno prevoza na 20.
Mestni promet je kot rečeno po četrt dolarja ali 35 centov. Razlika s taksijem je očitna.
Nekaj cerkva v središču mesta veliko bolj sameva kot je hrupno na tržnici,
ki se širi po ulicah
daleč naokrog.
Novogotski stil je za državo brez dolge zgodovine privlačen
in spominja na evropske katedrale,
a vendarle bolj mehko in miniaturno.
Kiparsko zanimiv je Križev pot,
izklesan v marmor.
Nekaj spomenikov je monumentalnih,
a ljudje kot pri nas radi krmijo golobe.
Najbolj aktivne so ženske
in jim ni nič nerodno,
najraje pa kričijo in vabijo,
da bi kdo ne kaj spregledal,
policija pa opazuje in varuje.
Zanimiva je tržnica z izdelki umetne obrti,
a je oddaljena od središča mesta
in manj obiskana,
čeprav se da kaj malega kupiti.
Prodajalci pa znajo še malo pomagati,
da ne ostaneš brez spominov.
Marijan Zlobec