Če se odpravljaš v tople kraje v Srednji Ameriki, moraš biti pripravljen na vse. Najbolj so me svarili pred obiskom Nikaragve, potem Hondurasa in Salvadorja. Glasovi hitro preidejo v strah in turistov nenadoma ni več od nikoder. To se seveda lahko zgodi tudi nam. En večji in odmevnejši incident… Saj veste kako je: dobra novica se izve takoj, slaba pa še prej.
Že na letališču ob prihodu v Managvo so me zadržali eno uro. Potni list jim je bil sumljiv, pa neka neznana Slovenija, potem so odkrili, da nimam izstopnega žiga iz Kostarike, iz katere sem ravnokar priletel. Nenehno so nekam hodili “preverjat”, medtem se je naročeni taksi vrnil v hotel, ker me ni bilo (ven)…
Menda se bojijo, da bi od njih zbežal v Ameriko, so mi kasneje rekli. v hotelu, No, podrobeje so preiskali še nekaj potnikov iz letala. Mene je očitno rešil rezerviran hotel v Managvi, potem pa letalska vozovnica za Salvador, ki sem jim jo pokazal. Torej z begom v Ameriko ne bo nič.
Vedno je dobro imeti dokaz, koliko dni boš v državi in kam natančno greš. Vize za te države niso potrebne, moraš ob vstopu v Nikaragvo kot turist plačati deset dolarjev turistične takse, bi rekli doma.
Managva je dolgočasna, zato sem se odločil za obisk orientalske tržnice.
Vse je nabito polno vseh mogočih predmetov. Cene so evropske, tako da nimaš veliko skušnjav, da bi kaj kupil.
Evropejcem je standard prinesel večjo konkurenco in izbiro ter s tem nižje cene, tu pa so v začaranem krogu uvoza od daleč, ker lastne proizvodnje nimajo.
Delavska mentaliteta je očitno neznan pojem. Tovarn nimajo, niti ne bi vanje hodili delat.
Dobivajo rabljeno robo (oblačila) iz Amerike, kar je zanje še vedno odlična izbira.
Lokalni avtobus iz Managve v Granado je prizorišče vsakršnega trgovskega dogajanja.
Vedno kdo vstopi na kakšni postaji in potnikom ponuja svoje dobrote, dokler kasneje ne izstopi in počaka na nov avtobus.
Izstopajo spredaj in še bolj zadaj, ko se zadek avtobusa enostano odpre kot stranica kakega poltovornjaka.
Pojem avtobusne postaje je raztegljiv in še bolj slikovit.
Prostor za prevoz blaga je na strehi.
Bistveno pa je Jezusovo varstvo.
Granada je starinska in lepše ohranjena.
Turiste vozijo v kočijah.
Nekateri avtobusi so sodobni.
Cerkva je veliko,,,
vernikov pa bolj malo,
čeprav je nedelja
in je Kristus povsod.
Domačini se kopajo v jezeru,
se sprehajajo
ali pa spremljajo nedeljske lokalne motorne dirke.
Mestna tržnica je ob cesti,
v stranskih uličicah in pod streho.
Granda ni brez monumentalnejših zgradb
in spomenikov,
nekaterih bolj amaterskih,
ter osrednjega mestnega parka
s paviljonom
in fontano.
Don Carlos Benard me iz še kar razkošne El Arca de Noe odpelje na avtobusno postajo za vožnjo v Rivas
in naprej v San Juan del Sur.
In zdaj sem tu ob ne več tako toplem Tihem oceanu.
Marijan Zlobec