Tako kot Panama je sosedja Kostarika prav tako precej srivnostno podtalna država. Zlasti slednja ima cene v trgovinah, to je najširših življenjskih potrebščin, precej višje, kot so v marketih v Parizu, Madridu, Milanu, na Duaju ali v Ljubljani. Zakaj je tako, je skrivnost špekulativnega prepričanja, da se štiri milijone turističnih obiskovalcev na leto in na manj kot pet milijonov prebivalcev ne bo obrnilo njim v škodo,
Kostarika še zdaleč ne dosega evropskih ali ameriških standardov glede vsakršne ponudbe storitev, uslug in naravnih danosti.
Za kombi prevoz iz glavnega mesta San José v Puerto Viejo na kostariški obali in kasneje nazaj sem plačal 108 dolarjev. Enosmerni taksi prevoz v obmorski turistični kraj Manuel Antonio ob Tihem oceanu bi me stal okrog 180 dolarjev, za avtobus sem plačal osem dolarjev in pol.
Ko me je taksist peljal na letališče za 27 dolarjev, sem ga vprašal, koliko provizije mora dati hotelu. Odgovoril je da sedem. Je pa vseeno zadovoljen, ker ima v povprečju pet ali šest takih prevozov dnevno in deluje samostojno na telefonski klic. A kot taksist mesečno zasluži 2500 dolarjev in je hkrati lahko več časa doma in z družino. Drugi delajo 14 ur na dan.
Če hočeš priti na postajo, moraš naročiti taksi za pet dolarjev, avtobus, do kamor greš, kakih 70 km, pa stane tri dolarje.
San José ima kakih sedem avtobusnih postaj; za vsako destinacijo svojo.
Če je uradni odhod medkrajevnega avtobusa ob osmih zjutraj, in še ni poln, čakajo, da se napolni, vsaj pol ure.
Če je poln, pa potniki lahko stojijo, vsaj na nekaterih avtobusih.
Povprečna plača kake snažilke, gospodinjske pomočnice in podobno je 450 dolarjev, kar je še vedno precej ali nekajkrat več kot v sosednji Nikaragvi, zato ljudje od tam množično odhajajo na delo “v tujino”, od koder pošiljajo denar (150 dolarjev mesečno) domov.
Taksist je povedal, da je na začasnem delu v tujini (v Kostariki) milijon Nikaragovcev.
A cene so, kot rečeno nadevropske; liter mleka 1,65 dolarja, liter vode dolar in pol, začimbe po pet dolarjev, malo večji zavitek slanine za zajtrk deset dolarjev, testenine 0,80 dolarja za 250 gramov, paradižnikova mezga pet dolarjev…Dražja je kava, pa sladkor, olje, meso… Vino in žgane pijače, celo pivo. Izbire kruha skoraj ni.
Mi ne vemo, kaj imamo, medtem ko so drugje (v Srednji Ameriki) nerazumno visoke cene, ki udarjajo po žepih zlasti domačine, saj tujec v trgovinah, razen kaj pijače, nima kaj kupovati. Pa še to zelo kratek čas svojega bivanja.
Turisti so molzne krave, tako v Aziji kot v Srednji in Južni Ameriki.
Bistvo evropskega turizma je v tem, da so za Evropejce v najširšem smislu cene dostopne v večini držav večini ljudem.
In da so cene v trgovinah vendarle zmerne.
O hrani zaenkrat ne bi rekel nič, razen da nimajo pojma, kako se kuha.
Pustimo klimo, sonce, sveži zrak, toplo morje…To je en vidik.
Drugi je mentalna, družbeno-socialna dospelost držaljanov kot celote.
Kostarika 50 odstotkov tujega blaga uvaža iz ZDA in nekaj manj svojega tja izvaža.
Dokler bodo imeli veliko ameriških turistov, za katere je tako Panama kot Kostarika cenejša in sedaj bistveno toplejša destinacija, bo ostalo tako kot je.
Marijan Zlobec