Let je bil dolg nič minut. Iz Panama City smo poleteli ob 14. uri in v San Joséju pristali prav tako ob 14. uri. Na pametnem telefonu se mi je ura spremenila kar sama. le računalnik trmasto vztraja doma. Evo sedaj je natanko polnoč.
Državna zastava je takoj opazna. Tujec jo išče, ker želi spoznati državne simbole.
San José nima neke razkošne podobe, a je peš coma zelo obljudena in seveda priljubljena.
Veliko je spomeniških portretov
in celopostavnih, kot prvemu predsedniku Kostarike med 1824 in 1833 Juanu Mori Fernandezu.
A z ljudskimo motivi, tisto česar je Ljubljano najbolj strah; da bi se videlo, da smo kmečki narod.
Lahko se celo nasloniš na bronastega pometača.
Ali pa se vsedeš zraven dolgolasca na klopco.
Ali pobožaš kravo.
Vzdušje je podobno kot na Čopovi.
Ni česa izvirnega.
Policije je kar precej in vsem na očeh.
Kulturni in muzejski okoliš
z modernimi skulpturami,
reklamno kocko
in Narodnim gledališčem, v katerem domujeta opera in drama.
Razkošna avla
z muzami,
zunaj celopostavnim Beethovnom
in Chopinovim poprsjem.
Med domačimi umetniki sta glasbenik Benjamin Gutierrez
in kipar Francisco Zunica.
Papež Wojtyła je tu dobil svoj spomenik.
Vernikov pa je pri mašo podobno kot v Ljubljani, a so naše cerkve lepše.
Odkril sem prvo knjigarno.
Monumentalna je nova palača Corte abre investigación ali preiskovalni oddelek sodišča,
ki meri pravico, čast in lojalnost.
Malo zunaj središča je še Narodni muzej Kostarike.
Brez mladenk ni vzdušja.
Marijan Zlobec