Prazniki se končujejo, so mi rekli v mojem nemškem družinskem hotelčku Gerald lastnika Geralda Niederhübnerja in njegove žene Sabine na otoku Contadora v sklopu Bisernih otokov v Panamskem zalivu. Pripravili so smrekico, a namesto jaslic postavili otroško železnico z različnimi vagončki. Bolj moderno in ideološko nevtralno.
Kakšnega opaznejšega prazničnega slavja sicer nisem opazil. Ni tako kot pri nas, ko že nihče več ne ve, komu bi se bolj klanjal in prilizoval, da ne rečem hinavčil.
Gerald Niederhübner bo ostal na otoku vse življenje. V Nemčijo ga ne mika več. Tu je njegov dom. Otoke ima rad in na Contadori ima še svoje načrte. Kot Nemec je iznajdljiv, natančen in delaven. Pravi, da je na otoku lepo tudi v deževnih mesecih med majem in novembrom. Prihajajo turisti gledat kite.
Ah, kako lepo je, če ne gledaš televizije, ne poslušaš radia in ne bereš časopisov. Mir in zdravje na kvadrat. Nihče te v nič ne sili, ničesar ti ne prodaja, ponuja popuste, plačevanje na obroke, obljublja da samo danes…
Nihče te ne sili, da si objekt za interese drugih, prikazane sicer tako, kot da je samo zate in nepogrešljivo dobro.
Niste še opazili, kako vsi neutrudljivo ponujajo vsakršne storitve, da bi bilo le vam lepo.
Vam pa bi bilo najlepše, ko bi vsi utihnili in vas pustili pri miru.
Človek potrebuje mir, ne pa na tisoče vsiljenih ponudb.
Potrebuje svojega kavalirja.
Lepo na baterije.
Mir in pametni telefon v čakanju na mladeniča.
Ali pa je mladenka že tu.
Poletna streha za nekaj ur sredi peščene plaže.
Malo rekreacije.
Prihod novih gostov.
Odhod starih.
Pod vojaškim varstvom.
In že lahko odletiš.
Bazenček na strehi pa ostaja.
Z ljudmi, ki znajo uživati dan, kot so nas učili v osnovni šoli.
Marijan Zlobec