V Panama Cityju je do novega leta še toliko ur, da do šestih zjutraj po našem času ne bom vzdržal. Malo počivam, ker je zunaj 35 stopinj. Za “vmes” sem si nakupil ananas, banane, pomaranče, vse na prvi pogled grdo, a ne škropljeno in sočno, ampak tega nisem fotografiral, ker ni bilo časa. Je šlo tako hitro “dol”.
Panamke želijo biti lepe, kot vse ženske v novem letu, a se jim nikamor ne mudi. Uživajo svoj dan in svojo posebno obilno lepoto, ki jo je najbolj razumel slavni sicer kolumbijski slikar Fernando Botero.
Zdaj ne smem opisati vseh zapaženih oblin, ker se ne spodobi. Že Ivan Cankar je vedel, da je vsaka ženska lepa, le pravilno jo moraš opaziti. Če tega ne znaš, si si sam kriv.
Energija v teh ženskah je ogromna, materinstvo in želja po otrocih pa kar žari. Ženske dojijo kar med hojo, sede na pločniku, ob stojnicah.
Kaj vse znajo narediti, še nisem proučil, a delajo celo tako enostavne stvari, kot je lakiranje nohtov. Očitno tega same ne znajo in si raje privoščijo lepotni proces ali obred, ker mora biti vse strokovno.
Obredna lepota je vsekakor več vredna.
To je kolektivni ženski eros.
Če moški nima v glavi, ima pa na nogah.
Poudarek je na druženju in opazovanju z željo biti opažena.
Včasih potrpi še kak mladenič.
Panamci so srečkarji.
Na rezultat ne čakajo dolgo.
Panamski grafiti.
Panama arte
Avtobus kaže odprtost do vsakršnih poslikav.
Možje igrajo domino.
Pri nas domine ne igrajo več niti otroci.
Strast je velika.
Avtobusi so varni.
Pisano lepi.
Zadaj pa je slikarstvo in kiparstvo kot prava instalacija, kot je še nismo videli v Moderni galeriji.
Vidim, da že imate 23.49 in da vas daje mraz.
No, eni še niste na FB in obred novoletnega krajšanja las se šele začenja. Konec pa je že objavljen in obilno komentiran.
Srečno novo leto. Mi pa še šest ur v čakanju.
Marijan Zlobec