Na zadnji tiskovni konferenci Založbe ZRC je bilo predstavljenih toliko novih knjig, da jih je težko sproti predstaviti, kaj šele bolj obširno in poglobljeno. Slovenija je kljub vsem oviram deležna ogromne raziskovalne pozornosti, pa bi je bilo še več, če bi politika razumela, da slovenske znanosti ni mogoče uvažati, ampak jo je treba finančno podpirati kar doma in iz proračuna (in drugih virov). Raziskovalnih tem ne bo zmanjkalo: nikoli.
Arhitekt in publicist Tomaž Vuga na predstavitvi knjige v Atriju ZRC, foto Marijan Zlobec
Veliko pozornost je vzbudila nova knjiga arhitekta in urbanista Tomaža Vuge Projekt Nova Gorica, o kateri je avtor govoril tudi na 34. Slovenskem knjižnem sejmu. Nova Gorica je verjetno največji slovenski mestni projekt, saj je nastal na novo in kot mejno mesto stare Gorice na italijanski strani nove italijansko-jugoslovanske meje. Nova Gorica je vendarle dokaz uspeha jugoslovanske politike, pa tudi nove slovenske. (Pustimo tu sedaj ob strani štiri mejnike slovenstva, med katerimi je tudi slovenska Gorica).
Knjiga je na 34. SKS prejela nagrado za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji znanstvena in stvarna literatura
Z Novo Gorico se postavlja vsa Primorska. V Novi Gorici je bila doslej največja proslava priključitve Primorske k Jugoslaviji, ki jo je organiziral Edvard Kardelj in je prišlo nad 80 tisoč ljudi s posebnimi vlaki in avtobusi iz vse Slovenije in zamejstva. Skladatelj in zborovski dirigent Radovan Gobec je pripravil ogromen moški pevski zbor s 500 pevci, ki so prvič skupaj zapeli Vstajenje Primorske, ki pa tedaj še ni bila dojeta in sprejeta kot primorska himna, ampak se je to zgodilo kasneje. Kdaj natančno pa ne vem, verjetno ko je Tržaški partizanski pevski zbor vodil Oskar Kjuder.
No, največje ali najbolj množično zborovanje na Primorskem pa je bilo leta 1953 na Okroglici s prihodom tovariša Tita ob udeležbi 300 tisoč ljudi, kot pravijo.
Bogato ilustrirana knjiga prikazuje razloge za nastanek in razvoj mesta, pa tudi razloge za zaostajanja, celo nazadovanja, predvsem pri uveljavljanju vloge središča v regiji in v slovenskem prostoru. Je osebni pogled avtorja, domačina, ki je v najustvarjalnejšem delu svojega življenja, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, deloval kot urbanist Nove Gorice.
Avtor s pripovedjo sega tudi globlje v preteklost, predvsem zato, da lahko o nekaterih, še vedno aktualnih dilemah o nastanku mesta pove svoje mnenje. Ukvarja pa se predvsem z obdobjem med letoma 1963 in 1982. Gre za čas, ki sovpada z optimističnim in v prihodnost zazrtim obdobjem najhitrejše rasti Nove Gorice, začete leta 1947. Ne more pa obiti tudi kasnejših dogajanj v mestu, v času ko ni bil neposredno vključen vanje, predvsem takrat, ko je bilo treba prikazati kontinuiteto dogajanj, najbolj značilnih za mesto.
Na koncu dodaja še svoje poglede na Novo Gorico, kakršna je danes in kakršna bi lahko bila v prihodnosti. Seveda so njegovi pogledi in vizija podrejeni lastnim predstavam in vzvodom, ki jim pripisuje največjo težo. In seveda brez pričakovanj, da se bodo z njim vsi strinjali.
Knjiga ima sedemnajst poglavij v treh vsebinskih sklopih ali delih (o nastanku in vzrokih nastanka Nove Gorice, obdobje 60., 70. let, vključno z avtorjevimi projekti v mestu, vizije Nove Gorice), o čemer je avtor Tomaž Vuga spregovoril na tiskovni konferenci in si njegov nastop lahko ogledate v živo. Vprašljivo je njegovo mnenje, da se je Solkan žrtvoval v korist Nove Gorice. Avtor misli, da je konservativec, kar mu pomeni, da mesto ni doživelo tako velikega razcveta, kot je on sam, pa tudi drugi pričakovali ali bi si v svoji rasti zaslužilo.
Marijan Zlobec