Leksikon filozofije Antona Stresa kot “moj obračun”

Celjska Mohorjeva družba je izdala Leksikon filozofije doktorja teologije in filozofije, nadškofa dr. Antona Stresa. Zanimivo je najprej to, da je izdala znanstveni leksikon CMD, ne pa Teološka fakulteta, ZRC SAZU, morda celo FF, se pravi tiste ustanove, ki po svojih funkcijah bolj stojijo za znanostjo. Drugo, kar je opazno, so spremne besede raznih avtorjev, za katere je možna le skupna oznaka “svoji” ali “naši”. Posledice so v leksikonu opazne.

Dr. Anton Stres na 34. Slovenskem knjižnem sejmu, kjer je bila prva predstavitev Leksikona filozofije, foto Marijan Zlobec

Dr. Anton Stres v svojem avtorskem Leksikonu filozofije namreč najbolj obračuna s slovenskimi filozofi, razen nekaj redkih izjem. Težko verjameš, da hote in vede izpusti toliko imen, in to ljudi, ki so po doktorskih študijih, mednarodnih predavateljskih referencah, avtorstvu na desetine knjig, rednih profesurah, članstvu v mednarodnih združenjih, predavanjih na kongresih… povsem spregledani.

Ali je dolžnost avtorja Leksikona filozofije, da se s slovensko filozofijo temeljiteje ukvarja, kot je to razvidno iz Stresove knjige, je njegova osebna odločitev. Vprašanje pa je, kaj imamo mi bralci od tega.

Dr. Anton Stres in dr. Janko Kos, foto vaticannews

Avtorski kriterij ali izbor filozofov, ki si jih je dr. Stres še privolil uvrstiti v leksikalno panoramo, je povsem nepregleden, kaj šele utemeljen. Dobro, to so avtorjevi subjektivni pogledi, opredelitve in ovrednotenja. Drugo pa je, kako so ti filozofi predstavljeni. Stresov način je povsem nestrokoven. Določeni filozofi, objavljeni v Leksikonu filozofije, so predstavljeni povsem brez omembe vseh glavnih del, knjig, razprav, njihovih letnic, skratka povsem mimo temeljnega pozitivizma. Iz Stresove analize in predstavitve sploh ni razvidno, o katerem delo kakega filozofa govori, ampak vztraja pri razno raznih pavšalnostih, kot na primer v načinu predstavitve Slavoja Žižka (ne omenja niti enega njegovega dela), Tineta Hribarja (nobenega konkretnega dela), Ivana Urbančiča (vreden je petnajst vrstic). Koga med slovenskimi filozofi Stres ne omenja, ne bi preciziral, ker bi bilo imen preveč. Ne nazadnje imajo oni možnost reagiranja, zakaj bi to počel jaz (v njihovem imenu). Saj se še spominjate, koliko marksističnih filozofov je tekalo po Filozofski fakulteti, po inštitutih, po Marksističnem centru (o čemer bi vedel veliko povedati dr. Janko Kos, eden izmed piscev spremne besede), FSPN ali FDV…

Nasprotno pa je največji slovenski filozof vseh časov dr. Aleš Ušeničnik, ki mu Stres namenja dve strani leksikona. Seveda zamolči, da je bil Ušeničnik prevajalec enciklike papeža Pija XI. o nevarnosti brezbožnega komunizma –  Divini Redemptoris –  in njen podrobni razlagalec leta 1937, kar je zelo vplivalo na slovensko medvojno ideološko razdelitev. Stres te dileme predstavlja povsem po svoje:

“Družbeni nauk, ki ga je zastopal Ušeničnik, je najprej imenoval “krščanski socializem”, nato pa “solidarizem”. Išče svojsko pot med individualizmom in ekonomizmom liberalcev ter kolektivizmom in materializmom socialistov in komunistov. S krepitvijo marksističnega komunizma v Sloveniji se je krepil tudi njegov odpor do njega in postopoma je Ušeničnik postal eden vodilnih kritikov marksističnega nauka. V teh družbeno-političnih nazorih je zastopal stališča, ki so bila podobna Mahničevi katoliški izključevalnosti.” To je bil po Stresu razlog za Ušeničnikov izbris iz članstva SAZU.

Imenski seznam po Stresovi presoji izbranih in še bolj prezrtih imen bi terjal posebno razpravo, za kar pa je poklicana določena stroka. Ne verjamem pa, da bo do tega prišlo, ker slovenska filozofija temelji na mnoštvu bogov in malo manjših bogov različnih filozofskih smeri, ki vsak zase negujejo svoje filozofske vrtičke. Dr. Stres je vsekakor v prednosti, ker vse to dobro ve.

Posebna dragocenost Stresovega leksikona pa je vendarle v izboru pojmov, za katere bi večinoma ne pomislili, da so to filozofski pojmi, le da jih avtor tako vidi in skuša analizirati. Večinoma so to človeške lastnosti, bodisi same po sebi ali v človeku, ali pa v odnosu do družbenega in javnega okolja.

Kaj bi vse to bilo ? Na primer moralnost, moralna zavest, moralni čut, priložnost,  simpatija, toleranca, želja, blaženost, ekstaza, spoštovanje, sočutje, solidarnost, sreča ali srečnost, možnost…

Tu mi manjkajo na primer poštenost ali poštenje (Trstenjakova Slovenska poštenost je že povsem pozabljena), trpljenje, žalost, bolečina…

Nekatera gesla so zelo svojska, kot istinitost, istoličen…

Stresu gre težko iz ust komunizem, ki mu je pravzaprav le še izraz, ne pa tista vseobsegajoča in najhujša nevarnost vesoljne Cerkve, proti kateri se je bilo treba boriti z vsemi sredstvi. Komunizmu v leksikonu namenja le manj kot en stolpec na eni strani (kjer sta po dva stolpca).

Še bolj preseneča Stresova opredelitev Boga kot bitje, ki si ga lahko predstavljamo kot nekoga in ne samo kot nekaj… Kaj vse si človek lahko predstavlja, pa ni niti Bog niti bitje? Pri budizmu je združil geslo z Budo, islama ali muslimanstva pa v leksikonu ni. Seveda nastane problem meje ali delitve med leksikonom filozofije in leksikonom religije. Če že obstajata pojma transcendence in imanence, bi bilo nemara dobro pojmovnik še malo razširiti, ne pa se zaustaviti tam, kjer bi od doktorja teologije najbolj pričakovali leksikalno utemeljitev, kaj je krščanski Bog. Ali kaj ali kdo je na primer Alah.

Dr. Anton Stres, foto Wikipedija

V današnjem času neštetih možnosti kompilacij razno raznih leksikonov in enciklopedij, uporabe spletnih strani, avtomatičnega razvrščanja in soočanja literature, prevajanja, celo avtomatičnega… sestavljanje takega leksikona, kot se ga je bil lotil dr. Stres, ni več tako težko, kot je bilo to še pred desetletji. Veliki jeziki (in narodi) so svoje naloge že opravili, mi kot vedno smo (bili) v zamudi. To se vidi, kako malo podobnih avtorskih leksikonov smo sploh imeli (Ušeničnik, Janžekovič, Sruk), in kako mimo so šle vse ustanove, kjer domuje slovenska filozofija.

Dr. Anton Stres v svoji spremni besedi pravi, da si je pri iskanju informacij o filozofih slovenskega rodu največkrat pomagal s Slovenskim biografskih leksikonom. Gotovo bi bilo bolje, če bi si ogledal seznam nekaj sto slovenskih filozofov, kar bi bilo bližje predmetu njegovih leksikalnih raziskav in hitreje. Morda bi se celo prijel za glavo v smislu: “Koga vse sem izpustil?”

No, to se seveda ne bo zgodilo, kajti filozofija je najslajša oblast, pravzaprav nadoblast. Samo poglejte, kako so slavni filozofi vplivali na razno razne izvrševalce oblasti. Saj se vpliv ali vsaj poizkus vpliva filozofov na politiko ni začel s Slavojem Žižkom in njegovim predavanjem protestnikom iz gibanja Zavzemimo Wall Street.

Marijan Zlobec