Nismo je opazili na 34. Slovenskem knjižnem sejmu, tako kot ne velikega kataloga z razstave Ivane Kobilca v Narodni galeriji, da bi kandidirala za prestižni naslov knjiga leta 2018. A je vendarle treba reči, da je knjiga Orgle Slovenije daleč nad zmagovito knjigo stripov o Ivanu Cankarju. Prihaja čas, ko najboljše slovenske knjige ne bodo prišle na knjižni sejem ? Kljub visoki ceni in nakladi, ki je enaka številu orgel v Sloveniji, je knjiga že skoraj razprodana in napovedujejo ponatis.
Naslovnica
V uradni predstavitvi knjige lahko preberem: Kot je slikovita slovenska pokrajina, so slikovite tudi orgle, ki stoje po slovenskih cerkvah, v koncertnih dvoranah, šolah in muzejih. Predstavljajo pomemben del slovenske in evropske kulturne dediščine; vseh 1094 inštrumentov, ki jih premoremo, pa je sedaj z besedo in fotografijo ujetih oz. dokumentiranih v knjigi Orgle Slovenije, ki jo je izdalo društvo Jarina iz Bohinja. Besedila zanjo je prispeval priznani muzikolog dr. Edo Škulj, fotografije je posnel Jurij Dobravec, skrbnik podatkovne baze Ars organi Sloveniae.
Orgle v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Budanjah (del naslovnice knjige)
Na predstavitvi knjige v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe je soavtor Jurij Dobravec zamolčal pomembno dejstvo: knjiga iz javnih sredstev (Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za knjigo. Ministrstvo za znanost…) ni dobila nikakršne subvencije. Še več, v Evropskem letu kulturne dediščine se nihče, ki predstavlja evropsko javnost ni spomnil, da so ravno orgle ena največjih in najdragocenejših slovenskih, pa tudi evropskih kulturnih dediščin, kot jih glede na število prebivalcev Slovenije nima nobena druga država na svetu.
Soavtor knjige Orgle Slovenije Jurij Dobravec, foto Marijan Zlobec
Še več, smo edina država, ki ima vse svoje orgle predstavljene v eni knjigi. In to iz ali s pomočjo zasebnih sredstev oziroma društva. Potem pa država dela ceremonije in se hvali, kaj so v Evropskem letu kulturne dediščine storili. Zelo malo ali nič. Groteska je še večja, ker je nasedla Narodna galerija, ki si ne more privoščiti nakupa ene malo dražje slike iz naše kulturne dediščine, državni uslužbenci s področja varstva kulturne dediščine in ministrstva pa si ne upajo izreči ene kritične besede na račun kulturne politike, države in EU.
Orgle v Vojniku
Orgle Slovenije so veličastna knjiga. Zasnovana je po abecednem zaporedju krajev, kje domujejo orgle. tako da je izbor lažji. Enostavno poiščeš na primer Tomaj in najdeš podroben opis orgel z obvezno fotografijo. Hkrati pa si na tihem priznaš, da veliko krajev, v katerih so orgle, sploh ne poznaš (še).
Orgle v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja (del naslovnice)
To je orgelska geografija in zgodovina, ki terja od avtorjev (dr. Edo Škulj se predstavitve ni mogel udeležiti) posebno izdelano metodologijo, poznavanje geografije, zgodovine in opisov cerkva (ki jih je še veliko koč, le da vse nimajo orgel). Vprašanje, kam gre smer razvoja spričo aktivnosti orgelskih delavnic ali nasploh cerkvenih in drugih javnih potreb. Veliko orgel ni v cerkvah.
Orgle v Novem mestu (del naslovnice)
Iz fotografij v knjigi je razvidno, koliko dela je bilo potrebnega za njeno realizacijo; štiri leta. Lazenje po 4, 5 metrov visokih lestvah, da je Dobravec ujel lice, obraz ali pročelje orgel v celoti, terja ogromno spretnosti, pa tudi samega fizičnega tveganja, ob vseh svetlobnih pogojih, osvetlitvah, brisanju senc… In ko se enkrat naloge lotiš, ne moreš več nazaj.
Jurij Dobravec na predstavitvi, foto Marijan Zlobec
Ali so orgle nasploh najpomembnejše glasbilo, je vprašanje, na katerega knjiga zanesljivo in prepričljivo odgovarja z: da. Mi sploh še ne vemo ali se ne zavedamo, kaj imamo. Tega se niti ne moremo osvestiti, če ne slišimo zvoka 1094 orgel in z nastopi najboljših orglavcev. Žal so ti redki in jih ni domačih korenin verjetno niti toliko kot je prstov na eni roki. Nekateri najboljši so medtem že umrli (Hubert Bergant, Angela Tomažič, Primož Ramovš), nekateri še iščejo svojo glasbeno identiteto in orgelsko pot, umetniških koncertov, razen v Ljubljani, je malo in premalo.
Orgle v Uršulinski cerkvi v Ljubljani
Knjiga je hkrati umetnostno in glasbeno zgodovinska in strokovno analitična, kar kaže na podrobne analize in podatke o vseh orglah, ki jih v mnogih primerih ni bilo lahko najti in identificirati.
Iz zgodovinske preglednice Orglarji na Slovenskem ni težko razbrati, kako bogat nabor je bil orgelskih mojstrov in kar preseneča je, da jih je bilo toliko; po podatkih med letoma 1700 in 2000. Slovenija je bila na križišču orgelskih poti, tako kot nasploh v glasbi v najširšem smislu.
Iz knjige
Najzgodnejša zgodovina orgel ali z njimi povezanih ljudi ni malo, seveda še pred preglednico po 1700. O tem spregovori poglavje Zgodovina (Križpotja srednjega veka, Iz renesanse v visoki barok, Pozni barok, Klasicizem, Cecilijanstvo, Po Veliki vojni, Samostojna Slovenija).
Orgle na freskah Janeza Akvile iz Radgone v Turnišču iz leta 1385
Geografsko malo manjkajo orgle zunaj sedanjih meja države Slovenije, še posebej tam, kjer je slovensko prebivalstvo ohranjeno stoletja, a je ta tema verjetno predmet nove knjige.
Poučne so končne preglednice, iz katerih je na primer razvidno, da se Slovenija uvršča med let deset držav na svetu, kjer imamo več kot pet orgel na deset tisoč prebivalcev, oziroma pridejo ene orgle na manj kot dva tisoč ljudi. (Pustimo sedaj ob strani harmonike kot najbolj ljudski slovenski inštrument in morda je več le še violin oziroma skupaj godal).
Ali je to bogastvo s strani države ovrednoteno, kaj šele pravilno ovrednoteno, cenjeno, vzdrževano, ohranjeno…? Res je, da je katoliška Cerkev lastnica in skrbnica velike večine orgel v Sloveniji, a to ne pomeni, da je ali so orgle zunaj države in njene celotne kulturne dediščine.
Organist, ki je uresničil ali dosegel svoj cilj, foto Marijan Zlobec
Knjiga se izogiba družbene kritike, a morda manjka ravno poglavje o tem, čeprav se zdi, kot da se “stanje izboljšuje”, kot se najraje reče, ko se nič v resnici ne izboljšuje.
Iz uradnih podatkov o knjigi lahko razberem, da so: Člani Slovenske škofovske konference pripravo monografije podprli na svoji 87. redni seji 9. marca 2015 v Novem mestu. Avtorja knjige sta duhovnik Edo Škulj in organist Jurij Dobravec; g. Škulj je pripravil opise orgel, organist Dobravec pa jih je fotografiral in skrbel za vso elektronsko pripravo knjige, ki ima 700 strani velikega formata (A4).
Zahvalne besede Jurija Dobravca, foto Marijan Zlobec
Na spletni strani www.orgle.si so o orglah nadaljnje informacije, zemljevid ter dodatno gradivo. V svetovnem merilu je to prvi primer, da so vse orgle neke države ali dežele natančno opisane.
Slovenska politika z enim papirjem mirno da 40 milijonov več za vojsko, medtem ko je kultura od leta 2008 na psu in se ne pokaže v pozitivni luči po nobenem družbenem parametru, ki že štiri leta dokazuje pozitivno rast družbenega proizvoda.
Marijan Zlobec