Marjan Šarec, vse fotografije Marijan Zlobec
Predsednik vlade Marjan Šarec je v govoru na osrednji državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti dejal, da domoljubje “ne pripada samo nekaterim, temveč je pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas”. Njegov nagovor objavljam v celoti.
Nastop dijakov Konservatorija za glasbo in balet
Spoštovani predsednik republike, spoštovani visoki gostje, drage rojakinje, dragi rojaki!
Nocoj se spominjamo prelomnega dogodka, praznika domoljubja, ko se je slovenski narod odločil, da želi živeti v samostojni državi. To je bil poseben čas, ki je vzbujal močna čustva. Na zadnjo adventno nedeljo leta 1990 so se prebivalke in prebivalci Slovenije odpravili na volišča. Že drugič tisto leto. Spomladi so izbrali novo oblast, leto pa zaključili z dejanjem brez primere v novejši zgodovini slovenskega naroda. Bil je čas pričakovanja, nekakšen advent naroda, ki pričakuje rojstvo. A ne rojstvo posameznika, temveč rojstvo največjega, kar lahko narod ima, to je države. Naši spomini na tisto obdobje so različni. Nekateri se ga spominjate kot politični akterji, nekateri kot volivci, ki ste v procesu aktivno sodelovali, nekateri pa takrat še nismo imeli volilne pravice in smo vse skupaj gledali od daleč, prek medijev. Do tiste nedelje je imela beseda plebiscit za Slovence grenak priokus, saj nas je spominjala na izgubljeno glasovanje leta 1920 na Koroškem, ko je bila za vedno izgubljena možnost, da bi Celovec in okolica postala del slovenskega ozemlja. Ta, drugi slovenski plebiscit pa tega priokusa ni samo odpravil, temveč je dal polet slovenski politiki in celotnemu narodu, da uresniči sanje.
Znamenite besede Jožeta Pučnika »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo«
Česa tako veličastnega po letu 1990 nismo več doživeli in odtlej smo imeli le referendume, plebiscita nikoli. Neštetokrat smo že videli zgodovinske posnetke, ko v zgodnjih urah na volišče pride tedanji nadškof Alojzij Šuštar, ko oddajajo svoj glas vidni predstavniki države, najbolj ganljivi pa so posnetki prebivalk in prebivalcev. Od komaj polnoletnih, do starejše ženice, ki so ji skrinjico prinesli na dom, da je lahko izrazila voljo. Seveda jo je izrazila tudi na glas, v kamero, kajti če v nekaj verjameš, te tega ni sram povedati javno. Zvečer je televizija pokazala moža z brki, ki je štel glasovnice. Kup glasovnic, na katerih je bila obkrožena beseda ZA, se je vztrajno večal. Jasno je bilo, da je projekt slovenske politike, podprt z voljo ljudstva, uspel. Znamenite besede Jožeta Pučnika »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo« so se za vedno vtisnile v spomin. Takrat sem imel 12 let, vsega nisem razumel, a dovolj, da sem vedel, da se dogaja nekaj velikega, kar bo za vedno spremenilo tok zgodovine slovenskega naroda.
Proslava je temeljila na mladih in najmlajših
Proces slovenske osamosvojitve se je zaključil januarja 1992, ko nas je po dolgih prizadevanjih priznala mednarodna politika, ki je končno dojela, da procesa razdruževanja Jugoslavije ni več mogoče zaustaviti. Zlasti ne, ker je armada, ki smo jo imeli za svojo od druge svetovne vojne dalje, prelila našo kri, česar se ne da opravičiti. Slovenska osamosvojitev je čista in nikomur ne bomo dovolili, da jo blati. Slovenci nikoli v zgodovini nismo napadli drugih, nikoli zahtevali tujih ozemelj, celo naše narodnostno ozemlje je pripadlo drugim državam. Celo naša dotedanja himna z verzi »Naprej zastava slave, na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori« je postala himna Slovenske vojske, himna mlade slovenske države pa sedma kitica Zdravljice, ki želi dobro vsem dobro mislečim narodom.
Pohvala predsednika Pahorja nastopajočemu
Sem predstavnik generacije, ki ni aktivno sodelovala pri tedanjih dogodkih, a to ne zmanjšuje mojega domoljubja in pravice do njega. Interpretacije, da je bila osamosvojitev samo zasluga nekaterih posameznikov, so zgrešene. Bila je zasluga številnih, predvsem pa celotnega naroda, ki je bil aktiven že nekaj let prej. Brez ljudi, ki so protestirali na Roški leta 1988, in brez ljudi, ki so se pozneje odzvali na vsak vpoklic, bodisi kot protestniki bodisi kot aktivni pripadniki oboroženih struktur, ne bi bilo nič.
Dirigent Steven Loy je prvič dirigiral na državni proslavi
Danes se skuša ljudi deliti na domoljube in tiste, ki to niso. Domoljubje ne pripada samo nekaterim, temveč je pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas. Leta 1991 sem dobil namizno slovensko zastavico, ki jo hranim še danes. Od malih nog poslušam Slavka Avsenika in druge domače ansamble. To sem počel tudi takrat, ko je njihova glasba veljala za govejo muziko in nekaj manjvrednega in ni bila tako priljubljena, kot je danes. Ministriral sem in zmrzoval v cerkvi, bral berila, ko se nekaterim današnjim gorečnežem še sanjalo ni, kaj je to cerkev. Ob državnih praznikih vedno izobesim slovensko zastavo in imam v pisarni sliko Rudolfa Maistra. Pa vendar zato, ker znam veliko partizanskih pesmi, ker spoštujem drugače misleče, ker priznavam pravice istospolno usmerjenim in ker nisem nacionalist, za nekatere nisem domoljub, temveč izdajalec. Takih ljudi, ki sveta ne vidimo črno-belo, je veliko, le manj nas je slišati. Smo hoteli razdor leta 1990? Hočemo to danes, ko praznik celo nosi ime praznik enotnosti? Prepričan sem, spoštovane gospe in spoštovani gospodje, da imamo vsi, ki smo zbrani v tem hramu kulture in doma pred televizijskimi zasloni, Slovenijo v svojih srcih. Da jo imamo neizmerno radi, le pokazati ji tega ne znamo vedno. Povejmo to vedno jasno in glasno.
Pri dvanajstih letih z nekaj leti podlage
Ekstremizem je nezaželen, pa če je levi ali desni. Človeka ločuje od drugih živih bitij to, da lahko zavestno izbira. Izberimo biti človek v polnem pomenu besede. V naši družbi radi s prstom kažemo na druge, ne da bi priznali svoje napake. Enotnost ne pomeni enako misliti o vsaki temi, to bi bilo prelahko. Pomeni pa enotnost v odnosu do domovine in državnosti, kar pomeni, da za praznik vsi izobesimo zastave in tako simbolno pokažemo, da vemo, za kaj so se borili naši predniki. Preveč jih je umrlo in trpelo. Še vedno upam, da bo na praznik samostojnosti in enotnosti na balkonih viselo več zastav kakor božičkov. Morda ne letos, a nekoč vendarle.
Zadrega s popevkami Elze Budau
Slovenija ima težave, a daleč od tega, da bi se nam bilo treba ves čas primerjati z drugimi in govoriti, kako je v tujini vse urejeno. Veliko izzivov je pred nami in nikoli ne bomo mogli reči, da smo naredili vse, kar smo si zadali sami ali pa kar od nas pričakujejo državljanke in državljani. Naša dolžnost pa je, da se trudimo vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki jih rojeva čas, v katerem živimo. Svet je nepredvidljiv, varnostna vprašanja so vsak dan na dnevnem redu, dogaja se brexit. Ekonomska in gospodarska vprašanja ter migracije so realnost, v kateri živimo. Soodvisni smo, če to priznamo ali ne, in potrebujemo v prihodnost usmerjeno razmišljanje. Edina stalnica v digitalni dobi so spremembe, ki jim ne bomo kos
analogno z zastarelim razmišljanjem. Dobro upravljane institucije, ki zagotavljajo dostopne javne storitve, so ključ do družbe, temelječe na solidarnosti in možnostih za vse, ne glede na socialno poreklo. Zdravstvene, šolske in socialne storitve morajo biti dostopne vsem, ne samo tistim, ki so se rodili z zlato žlico. Ne glede na vse je večinoma vendarle že zdaj tako, čaka pa nas še veliko dela.
Tomaž Wraber, Štefka Lukič Zlobec in premier Marjan Šarec
Drage rojakinje in dragi rojaki, bliža se za mnoge najlepši del leta. Čas, ko upočasnimo naše korake, ko se z mislimi vračamo v otroštvo, predvsem pa čas, ko smo drug drugemu ljudje. Naj pokanje petard ne preglasi notranjega miru in povezanosti. Vsem želim, da bi božič preživeli mirno, tudi tisti na delovnih mestih in mednarodnih misijah. Leto, ki prihaja, naj bo naklonjeno vsem, da bi imeli zdravje, pogum za drzne odločitve in tudi nekoliko sreče, da bi se uresničilo kar največ želja. Vse dobro, Slovenija, za tvoj praznik!
Janeza Potočnika že dolgo nismo videli skupaj s predsednikom Pahorjem tako nasmejanega
Sramežljiv protest v pasaži Maksimarketa
Kje je Švica, lopovi ? V vaših žepih, Prodani EU hlapci
Opozicija je prav tako prišla na proslavo, kot Anže Logar
Janez Janša
Pogovor je vedno možen: Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, in Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije
Cerkev ima svoj praznik skupaj z državo
“Pred 28. leti smo se na plebiscitu enotno zavzeli ZA samostojno in neodvisno državo. Beseda ZA, oziroma zavzemati se ZA je bilo osnovno vodilo pri oblikovanju filma, povezovalnega elementa, ki zaokrožuje glasbeni izbor. Vsak posameznikov ZA, ki ga bomo srečali med potovanjem skozi slovenski prostor, predstavlja pomemben košček celotne slike, podobe naše domovine in je lahko izhodišče za premislek o prihodnosti dežele, v kateri živimo,” je bilo vsebinsko sporočilo režiserja proslave Boštjana Štormana.
Film kot povezovalni element vsebine proslave ZA
V kulturnem programu so nastopili Simfonični orkester Akademije za glasbo, APZ Tone Tomšič (Jerica Bukovec), dijaki Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, najmlajši otroci Konservatorija, vsi pod dirigentskim vodstvom Stevena Loya. V program so uvrstili samo slovenska glasbena dela, od Jurija Mihevca (uvertura k operi Vilinsko dete), Marjana Kozine (Na svoji zemlji) in Primoža Ramovša (zadnji stavek Sinfoniette), do mlajših sodobnikov:Tilen Slakan (Glasbena pripovedka), Tadeja Vulc (Piskači, Potepinski zvon).
Aplavz za nastopajoče
Scenarij za video film ZA je izdelal Robi Šabec.
Ob povprečni igri akademijskega orkestra, od katerega bi pričakoval več natančnosti in angažiranosti, glasbene samozavesti bodočih profesionalcev, so močnejši vtis naredili plesni vložki na prostoru med orkestrom in parterjem, ki se je izkazal kot učinkovit pred oder. Spontanost mladenk in otrok (mentorici Jana Kovač Valdes, Tanja Pavlič), ki so na koncu s svojimi ritualno prinašanimi ploščki skozi obe strani parterja izoblikovali sestavljenko: nekdanji in sedanji zapis ZA, je proslavo povezal v smiselno celoto.
ZA
Marjan Zlobec
3 odzivi na “Bil je čas pričakovanja, nekakšen advent naroda, ki pričakuje rojstvo”
Žal, praznujemo nekaj, česar ni več.
Slovenije ni več, zato, ker ni več Slovencev.
Največji nesporazum v Sloveniji je, da je za status Slovenca potrebno govoriti slovensko.
Resnično v Sloveniji večina državljanov govori slovensko, a za narod je pomembnejša kultura. tradicija.
To pa so vrli voditelji naroda v celoti izkoreninili.
Slovenija in Slovenci smo bili vedno del evropske kulture s svojimi siceršnjimi posebnostmi. Te so komunisti uspeli dodobra izgnati iz narodne zavesti, tako da smo sedaj v glavnem že narod brez kulture, svoje lastne kulture. Danes smo lahko Srbi, Rusi, Amerikanci, zamorci ali cigani.
Slovenci smo bili poznani, da so trije že bili pevski zbor. Peli so in znali mnogo slovenskih pesmi na pamet; ljudskih, ponarodelih ali umetnih, vseeno. Danes dvajset Slovencev na kupu ne zna zapeti niti ene, po mojem še himne ne.
Slovenska kultura je bazirala na katoliški tradiciji. Danes morda samo še tretjina Slovencev zna zmoliti očenaš. O običajih zvezanih s cerkvenimi prazniki, ne pozna skoraj nihče.
Advent je namenjen le trgovcem, okrasitev promocija županov, ljudem pa pijančevanju in poceni zabavam. Duh adventa je popolnoma izginil.
Nauk Božiča je utonil v pozabo. Jaslice in zgodba o Kristusovem rojstvu, ki poveličuje pomen družine, je skorajda iztrebljena, v vrstah vodilne slovenske politike pa spoznana za neumen kič, za zavajanje in poneumljanje. Družine, slovenske družine, ne potrebujemo, zato tudi ni pomen božičnih praznovanj bistven. Bistven je rdeči pajac, ki deli darove, nadomešča pa ga Bela kučma, siva brada, ki je obvezna pesem za otroke. Torej Dedek Mraz je nadomestil Božička. Ta sivobradi dedek ima pravico vstopiti v javnost, advent in božična zgodba pa nista zaželeni.
Politiki, levičarji seveda, jih lahko izrabljajo le, kadar se predstavljajo kot kandidati in potrebujejo glasove naivnih vernikov.
Ko gre za pomoč družinam, ko gre za financirane katoliške šole, pa so odločno proti, saj bi bilo zelo nevarno, če bi Slovenci želeli ostati Slovenci.
Potica in dedek Mraz in nista dovolj, da ostanemo Slovenci.
Brez korenin drevo ne stoji pokonci, brez kulture pa tudi narod ne.
In Slovenci lastne kulture skorajda več nimamo. Tisti kulturniki pa, ki so v limbu , skušajo s kulturo napolniti svoje žepe in roko na srce, jim kar dobro uspeva.
Vsi so v državnih službah in vsak na svojem področju še “fuša”, da si popravi standard, vmes pa naredi še kakšen doktorat, da je imenitnejši.
Državne proslave pa so namenjene izključno promociji politikom, da s puhlimi govori poveličujejo tisto, kar izginja pred našimi očmi.
Malo me je zaneslo in sem preveč zašel od proslave. Vprašam pa bralce, ali morda vedo, kdaj je papež praznoval Božične praznike 20. decembra? Za Vatikan je Božič nekaj podobnega kot za Pahorja 26. december. On in politiki želijo Slovence prepričati, da jim Slovenija dol visi.
Ko te predsednik vlade razvedri in ti predsednik države pokvari večer …
Nedavni govor predsednika vlade ob obletnici plebiscita za samostojno RS, me je resnično razvedril in moram reči, da kar navdušil. Verjetno je presenetil mnoge nacionaliste, ki si enostransko in ekskluzivno lastijo domoljubje in drugače mislečim to pravico in dolžnost vsakega državljana odrekajo in zanikajo. Verjetno je bil tudi svojevrstno presenečenje tudi za klerike, ki iščejo čim boljše poti in možnosti, da bi pri posvetni oblasti izdatno participirali ali vsaj čim bolj interesno vplivali. Včeraj sem po dolgem času videl prisotnih veliko t.i. pristašev “druge republike” po modelu madžarskega nacionalista Viktorja Orbana, ki so doživeli hladno prho, ki jo je predsednik vlade usmeril s svojim govorom prav njim. Uporabil je odlične prispodobe v tem adventnem času pričakovanja dobrih treh mož. Obsodil je levo-desne doktrine šoka in ekstremizem, ki naši domovini ne prinaša nič dobrega. Naravnost je povedal, da ga zato ker zna veliko partizanskih pesmi, ker spoštuje drugače misleče, ker priznava pravice istospolno usmerjenim in ker ni nacionalist, skušajo razglašati za izdajalca in ne-domoljuba. Uporabil je zelo posrečene prispodobe in je po mojem mišljenju navdušil vse v srcu dobromisleče in dobronamerne ljudi, ne glede na njihov svetovni nazor, politično prepričanje ali druge osebne okoliščine. Takega ljudskega, ljudem prijaznega in iskrenega govora brez politične preračunljivosti, že res izjemno dolgo časa ni bilo slišati. Verjamem, da bo prispeval k temu, da državljani nikdar ne bomo pustili nacionalistom in ekstremistom, da bi kdaj prišli na oblast. Nek krščansko-socialistični Kocbekov duh je bilo čutiti v izvrstnem govoru, ki ga bodo gotovo skušali nacionalisti razvrednotiti. Posredno je okrcal tudi tiste nekdanje Skojevce in mladince s prispodobo, da je že ministriral, ko se njim v takšni starosti ni sanjalo kaj je Cerkev, danes pa se rinejo v prve cerkvene vrste ob vsaki priložnosti. In res samostojno RS smo dobili zaradi velike enotnosti slovenskega naroda, a naj vseeno spomnim, da so bili v DEMOS-u naklonjeni rezultatu relativne večine 50% + 1 glas in so šele na intervencijo predsedstva SRS, češ ali se bojijo odločitve lastnega naroda, pristali na absolutno večino 80% in več. Večer sem mislil skleniti k počitku z mislijo o res lepi državni proslavi, ki se je imenitno zaključila s prečudovito glasbo iz filma “Na svoji zemlji”. Res simbolično, saj prihodnost prinaša temeljno vprašanje ali bomo Slovenci kot narod še živeli na svoji zemlji, ki so nam jo s krvjo priborili naši predniki ali bo ta nekoč postala last nekoga drugega.
Ko sem že hotel oditi spat pa me je zadržala napoved pogovora s predsednikom države Borutom Pahorjem. Ta pa mi je dodobra pokvaril večer in me povsem zamoril. Politični preračunljivec za vse večne čase in oblasti je v svoji znani maniri diplomatsko v tančico zavito razpredal o vseh mogočih temah in se spretno izogibal kakršne koli osebne odgovornosti. Čeprav ima masla na glavi več kot preveč. Skušal je delovati modro. a je bil osladen in neprepričljiv do skrajnosti. Ko je skušal narediti vizionarski vtis. je postal strašljiv in vprašal sem se, ali za vraga kaj več ve od navadnih smrtnikov, kaj se bo dogajalo na teh prostorih v bodočnosti? V hipu sem pomislil ali je mogoče, da EU razpade in Slovenci spet postanemo žrtev tujih agresorjev, ki jim zelo dišijo naše naravne dobrine in geostrateški položaj. Glede na to, da sem nekje videl javno objavljen dokument CIA, ki je načrtovala skupaj z Nemci že leta 1977, da bomo postali nemška kolonija, upam, da se res kaj takega nikdar ne uresniči.