Letošnje Cankarjevo leto se zaključuje z najnovejšo knjigo Petra Kolška Reci tvoji roki, da jo poljubljam s podnaslovom Ivan Cankar in ženske. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi, uredila pa jo je Nela Malečkar.
Cankarjeva ljubezenska pisma za omizjem Nele Malečkar in Petra Kolška, vse fotografije Marijan Zlobec
Kolškov poudarek je na desetih ženskah: zaljubljenk, ljubic, zaročenk, ki se jim posveča dokumentarno in komentatorsko. Kot je razvidno in znano, Ivan Cankar ni bil nikoli srečno poročen, še manj nesrečno. Knjiga želi predstaviti Cankarjevo širše razmerje do žensk, a ne literarno, s pomočjo ženskih likov v njegovi literaturi. Kolšek se skratka skoncentrira na konkretne ženske z imenom in priimkom, njihovo zgodovino, identiteto, življenjem, usodo. Pred očmi ima celotno razmerje do žensk kot ljubezenskih partneric, pri čemer pa še vedo ostaja odprto vprašanje konkretnih ali dokazanih, torej stoodstotnih spolnih odnosov med Cankarjem in desetimi ženskami. Drugo pa je, in tu knjiga molči, kakšno je bilo eventualno Cankarjevo ljubezensko ali bolje spolno življenje tam in tedaj, ko ga ni nihče gledal in ni o tem nikomur poročal. Tu bi prišlo v poštev Cankarjevo obiskovanje dunajskih bordelov, o čemer je sicer nekaj namigov.
Peter Kolšek ne pade na vsako Cankarjevo ljubezensko besedo, jo pa raje še pokomentira
Cankar je nekako deset do petnajst let živel normalno in ga mati ni “držala za vrat”, kot smo slišali na današnji predstavitvi knjige. Morda je najbolj skrivnostna Minka Lušinova, saj med njo in Cankarjem ni ohranjena nobena pisemska izmenjava.
Franja Opeka, fotografije žensk so iz knjige
Tu naj se vsaj bežno spomnimo Groharjeve ljubezni in njegovih pisem v Beograd, ki jih je slikarjeva ljubezen vrnila v Ljubljano, zaupal Jakopiču z naročilom, naj jih sežge. Žal je Jakopič ubogal.
Je pa v celoti znanih 370 Cankarjevih ljubezenskih sporočil, med njimi največ, 225, Štefki Löfflerjevi.
Kolšek ugotavlja, da je poglavje o ženskih pismih pisatelju žalostno. Verjetno so ženske njemu pisale manj, poleg tega se je Cankar nenehno selil, saj ni imel svojega doma, kot veste. Njihova pisma je izgubljal.
Milena Rohmann
Najbolj aktualna je Kolškova ugotovitev, da se Cankar v svojih pismih ženskam ni razlikoval od pisatelja; njegova ljubezenska pisma so literarna in potemtakem literarna umetnina.
Minka Lušin
Peter Kolšek je nekako zanikal dosedanje ljudske “ugotovitve, češ da Ivan Cankar v odnosu do ženske ni bil pravi ljubimec in nam zatrdil, da je bil “pravi moški”. Kolšek je dobesedno dejal:“Cankarju v erotičnem smislu ni manjkalo nič!” Posebej je še dodal, da vse kar se je ugotavljalo o njegovem odnosu do matere in obratno na njegovo ljubezensko življenje oziroma odnos do žensk ni vplivalo. Odnos, kot se kaže v sami literaturi, pa je po Kolšku bolj fantazijski in za nazaj.
Anica Lušin
Nela Malečkar je bolj odprla raven Cankarjevega taktičnega zapeljevanja skozi svoja ljubezenska pisma in se spomnila na znano geslo: Boj se literatov! Cankar ne le, da se je te svoje taktike dobro zavedal, ampak jo je s pridom uporabljal. Cankar je ostal v svojih pismih pisatelj; v nobenem svojem stavku ni vsebinsko prazen. Tudi zapisi na razglednicah ali dopisnicah presegajo osnovni pozdrav.
Najlepša so ljubezenska pisma Anici Lušinovi in bi jih bilo vredno objaviti v samostojni knjigi, skupaj z razglednicami in njihovo avtentično podobo. Tu je bila živa mladostna ljubezen; Anici je pisal iz Pulja približno vsaka dva dneva novo pismo.
Mici Kessler
Ostajajo še odprta vprašanja neharmoničnosti odnosov. Cankar je bil v sobivanju z ženskami, bi lahko rekli, a tega nismo slišali, v bistvu poročen z literaturo, sicer ne bi mogel napisati 30 knjig.
Sicer pa lahko napišejo svoje knjige o možeh vdove po Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in še posebej Cirilu Zlobcu. Pa da jih vidimo kot moške junake ali pa “prostovoljne sužnje”.
Marijan Zlobec