Zadnje potovanje domov ali kdo želi uničiti kulturo na Gimnaziji Kranj ?

Sinočnji Veliki božični koncert Gimnazije Kranj je bil razprodan v rekordih dvajsetih sekundah, kot preberem v koncertni knjižici. Kako se tehnično to da, ne vem, vem pa, da razprodajo kakšno prosto operno predstavo z Ano Netrebko v pol ure, podobno v Bayreuthu za Wagnerja. Morda pa je Gimnazija Kranj celo svetovna rekorderka. Če ni, pa je po tem, kar bi smel pomisliti, podkrepljeno z 20 milijoni ogledov njihovih nastopovna Youtube.

Sveta noč na začetku, da je bil Radetzky marš lahko na koncu, vse fotografije Marijan Zlobec

Namreč: naslov koncerta je bil Zadnje potovanje domov. Najprej se zaustavimo pri “zadnje”. Kaj to pomeni? Samo to, da smo videli zadnji koncert iz bogate tradicije koncertov najprej v Kranju in zatem kar trinajstih v vedno nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Besede ravnatelja mag. Francija Rozmana

Zadnjič pomeni nasilno  pretrganje ne le bogate in posebne tradicije kulturnega in še posebej glasbenega ustvarjanja dijakov in bivših dijakov, študentov, nekaterih že diplomantov, solistov…v vsakoletnih različnih, izvirnih in novih programih, ki bi bili ali so primerljivi s programi profesionalnih državnih ansamblov.

Ernestina Jošt z Mojčino pesmijo iz Kekca

Zadnjič pomeni, da nekdo nečesa noče več podpirati, še posebej finančno. Ravnatelj Gimnazije Kranj mag. Franci Rozman mi je v pavzi koncerta povedal, da so njihovo prošnjo za glasbeno in koncertno delovanje v okviru Gimnazije Kranj zavrnili tako na Ministrstvu za šolstvo kot Ministrstvu za kulturo, umaknil pa se je še pomemben sponzor… Rozman se kot pedagog in ravnatelj ne more javno izpostaviti s hudo kritiko države, je pa jasno, da z odnosom ne more biti niti malo zadovoljen, še posebej, ker sam prizadevanja svojih dijakov in profesorjev, ki pomagajo pri vseh neštetih nujnih opravilih, do potankosti pozna.

Panorama nastopajočih

Človeka najbolj boli, ko opazuješ neizmerno razliko med deklarirano državno politiko in tistim, kar naredi, ter na drugi strani ogromen entuziazem in smisel za čisto lepoto, kar se kaže tako v razpoloženju na odru in med občinstvom kot v okrasitvi dvorane, ki presega vse druge decembrske koncerte. Da je vsa dvorana na koncu stoje z dolgimi aplavzi pozdravila nastopajoče; osemdesetčlanski združeni mešani zbor in stočlanski simfonični orkester ter vse soliste in povezovalce večera , se zdi kot nagrada in hkrati protest zoper vse, kar se s slovensko kulturo v treh, štirih letih nenehno medijsko poudarjene gospodarske uspešnosti Slovenije, tako rekoč vodilne prosperitete v EU, kaže v praksi povsem drugače. Najbolj na udaru so kultura, znanost, šolstvo in zdravstvo ter prenizke plače in pokojnine.

Nemški pesemski sklop, ko se nacizem še ni vzpel na oblast, s solistoma Lovrom Krišljem in Nejcem Urhom

Imeti ali doseči stočlanski simfonični orkester na Gimnaziji Kranj je več kot so bila najbolj optimistična pričakovanja ob samih dosežkih leta 2001. Kaj bi še radi ? Da gredo na Salzburške slavnostne igre in tam koncertno “premagajo” Gustava Dudamela in njegov venezuelski mladinski simfonični orkester Simon Bolivar ali Gustav Mahler Jugendorchester ali Barenboimov West – East Divan Orchestra? Lahko bi šli tudi tja.

Ne bi se rad spomnil glasbene šolske vzgoje v času ruskega komunizma in italijanskega fašizma, pa tudi nemške še pred vzponom nacizma in prvih let v njem. Socializem je mladim dal več kot jim daje današnji neprosvetljeni, hitro se spreminjajoči in menjajoči sistem, v katerem imaš še najbolj vtis, če že ne kar prepričanje, da nihče nič ne zna in je še manj za kaj (na svoji funkciji) zares odgovoren.

Tako kot so šle pevke ženskega zbora Carmen manet (izvorno s kranjske gimnazije) na Evropske zborovske igre v Rigo in zmagale, ni ravno pogost pojav, čeprav je bilo zborovskih zmag in nagrad v zadnjega pol stoletja veliko. A pri nas se na vse dobro kaj hitro pozabi.

Dvojni koncert Nejca Bečana

Če pustimo nekoliko ob strani popularne pesmi, je bil največji izziv večera novi ali premierni Dvojni koncert za violino in violončelo skladatelja in dirigenta Nejca Bečana. V okviru njegovih koncertov Gimnazije Kranj je z njim dosegel največ; pokazal smelost in ustvarjalni naboj, ki se bolj spogleduje z glasbo kot emocijo kot glasbo kot eksperiment in avantgardo; kot gledanje, kaj počno drugi, ki se imajo za napredne in vodilne skladatelje, še posebej doma. Ekskluzivizem vsakršnih avantgardizmov v Bečanovem razumevanju in čutenju glasbe nima prostora; zanj je nenaraven, kar je bilo opaziti že v njegovem nadaljevanju tradicije dvojnih koncertov, ki se jim avantgarda izogiba.

Nejc Bečan

Vendar pa nastopi drug problem. Kdo mu je vzor, kdo je predeksistenčni skladatelj, ki mu v mislih in idejah posveča večjo pozornost, kako ustvariti prepričljivo zgradbo in členjenje koncerta. Bečan ga je formalno zasnoval v treh stavkih, a bi vendarle pričakoval več natančnega členjenja in izkristalizacijo forme, hkrati pa močneje poudarjen dialog znotraj obeh solistov; dialog, v katerem se solista pogovarjata in glasbeno zares dialogizirata, medtem ko je struktura orkestra kot zvočna spremljava s svojimi invencijami in neštetimi možnostmi, ki posamezne odseke ali melodije dopolnjujejo.

Objem z violinistom po koncertu

Bečan je tu imel svetlejše trenutke, ko je kompozicijo zvočno in ritmično intenziviral, ji dajal nekaj celo jazzovskih momentov, a je bistvo dvojnega koncerta vendarle glasbeno osvajanje solistov, iskanje napetosti, izziva in odziva. Če bi rekel, da med bratom in sestro to ni možno, bi se morda spomnil, da to ni ( bilo) možno niti med možem in ženo v nekaterih prejšnjih primerih (izvajanja dvojnih koncertov). Kaj zdaj ? Bečan ima še možnost premisleka, kako naprej, kako koncert še bolje artikulirati. Oba solista, violinist Matjaž Bogataj in violončelistka Maruša Turjak Bogataj sta bila dobra, a kakih vrhunskih, virtuoznih delov, izrazite melodije in melodične zlitosti, koncert vendarle nima in je še v ustvarjalnem procesu, čeprav je skladatelj na koncu že postavil piko. Ampak vsi gimnazijci vedo, kaj pomeni rdeči svinčnik.

Dvoržakova simfonija Iz novega sveta

Dvoržakova Deveta simfonija Iz novega sveta je bila prava izbira, ker vzpostavlja poseben navdih in občutja kot kakšno nostalgijo in emotivni dialog med ameriškim in slovanskim svetom, med novim in tradicionalnim, med ameriško racionalno mentaliteto in slovansko emotivno noto, posebno liriko, ki jo v različnih odtenkih imajo vsi in vsak zase, od Rusov prek Poljakov, Čehov in Slovakov do Slovencev. Dvoržakova slovanska duša je morda še najbolj plemenita in globoka in je Američanom v New Yorku takoj dal tisto, česar sami nimajo, a so to takoj opazili.

Stoječi aplavzi za nastopajoče

Stočlanski orkester Nejcu Bečanu niti malo ni bilo lahko interpretativno držati skupaj od začetka do konca simfonije in hkrati s poudarjanjem različnih zvočnih razpoloženj ter vsebin. Bečan se ni prestrašil, niti ni imel simfonije za svoj prevelik dirigentski zalogaj. Orkester je uspešno premagoval tehnične ovire in izzive, na primer skupni vstop in simbolna melodija trombonov in tube, kar je izziv za vse profesionalne orkestre, potem smo slišali odlične sole flavte in flavt skupaj, klarineta, oboe, angleškega roga, celo rogov…

Lep je dan s pevkami Nežo Čadež, Laro Bogataj in Elo Štirn

Pri mladinskih in študentskih orkestrih vedno nastopi vprašanje, do kje dinamično lahko sežejo; ali gredo do konca ali raje ne. Tu je bilo še nekaj zadreg, za katere pa nosi odgovornost, kot veste, dirigent. On čuti, ali je zvoka v polni dvorani lahko še več.

Zdaj lahko ploskate

Zanimiv je bil še uvod v drugi del koncerta s priredbo (Marjan Peternel) koroške Rož, Podjuna, Zila skladatelja Pavla Kernjaka in Dvoržakove Ciganske melodje Když mne stara matka, ki je nasploh ena izmed najlepših pesmi v svetovni klasični literaturi. Pri nas so jo solistično ob spremljavi klavirja po svetu peli Marjana Lipovšek in Bernarda Fink. Za koncert jo je priredil Jaka Pucihar (s solistko Ernestino Jošt in združenimi zbori Gimnazije Kranj). Čisti “razvez” koncerta, po simfoniji, pa je predstavljala popevka Lep je dan Anje Rupel s tremi solistkami in zborom v priredbi Nejca Bečana. Zbori ali skupni zbor je bil dobro pripravljen (zborovodja Erik Šmid), ni pa imel izrazito solistične funkcije; bolj spremljevalno.

Težko slovo

Bečan je bil na Dunaju še pred njihovim novoletnim koncertom Dunajskih filharmonikov. V Gallusovi dvorani so ploskali še bolj divje kot v Musikvereinu.

Glasbeni šopek za ravnatelja mag. Francija Rozmana

Slišal sem dva stavka, ki sta vsem pomenila veliko: “Sejali in želi smo skupaj, seme pa si prinesel ti!” (namenjen Primožu Zevniku). In:“Dragi umetniki, napolnili smo vam dvorano in prepričan sem, da boste vi napolnili naša srca!” (ravnatelj. mag. Franci Rozman).

Nastopajoči

Marijan Zlobec