V jubilejnem letu, ko prva izvirna slovenska kuharica praznuje 150. obletnico, je pri Cankarjevi založbi izšla že trideseta izdaja Velike slovenske kuharice. Slovesnost so zvečer obeležili v Trubarjevem antikvariatu s praznično predstavitvijo te legendarne slovenske kuharske biblije, kot jo je prva zasnovala slavna sestra Felicita Kalinšek.
Velika slovenska kuharica ima več kot tisoč strani
Pogovor in predstavitev je vodil Boštjan Napotnik Napo. sodelovali pa so sestra Bernarda Gostečnik, ki je novo izdajo posodobila in dopolnila, urednica Nina Žitko Pucer ter literarni zgodovinar dr. Luka Vidmar.
Luka Vidmar in Bernarda Gostečnik, foto Marijan Zlobec
Dr. Luka Vidmar je presenetil s svojo umestitvijo slovenskih kuharic v politično dogajanje sodobne ali sočasne Evrope: Francoska revolucija in kuharska knjiga Valentina Vodnika 1799, ki sicer ni bil kuhar, druga slovenska kuharica leta 1850, dve leti po marčni revoluciji leta 1848, tretja slovenska kuharica (naša) v prelomnem letu 1868, v času slovenskega narodnega gibanja, taborov in zahtev po večji slovenski samostojnosti, avtonomiji kulture, jezika, šolstva, po Zedinjeni Sloveniji.
Urednica Nina Žitko Pucer zagovarja kuharsko knjigo brez fotografij jedi, foto Marijan Zlobec
Ko so izhajale prve kuharice, je bilo 90 odstotkov slovenskega prebivalstva še nepismenih. Sledil je hiter razvoj pismenosti, ob tem pa zanimanje za kuhanje in kuharske knjige, sledili so ponatisi Slovenske kuharice. Prvi vrhunec razširjenosti je doseglo med obema vojnama, ko je bila velika večina prebivalcev vešča branja in uporabe Slovenske kuharice. Ta se je kljub konkurenci mnogih drugih kuharskih knjig obdržala in se po 24. izdaji preimenovala v Veliko slovensko kuharico.
Sestra Bernarda Gostečnik pripoveduje, kako je postala sestra pa še kuharica, foto Marijan Zlobec
Knjiga prinaša več kot 3.000 posodobljenih receptov, od tega več kot 300 novih, predstavlja preproste in zdrave domače jedi iz lokalnih sestavin, prilagojene sodobnemu času, od predjedi in juh, glavnih mesnih in brezmesnih jedi do prilog in sladic; tako rekoč vse vrste mesa, zelenjave, testa …, ki se znajdejo na jedilniku Slovencev; konzerviranje in vkuhavanje; kako pripraviti mizo in postreči; bonton pri mizi.
Felicita Kalinšek leta 1929 v Ilustriranem Slovencu, foto Wikipedija
Vse sestavine so natančno popisane po vrstnem redu, kot si sledijo pri pripravi jedi.
Dopolnjen je postopek priprave – navodila so zapisana natančneje in bolj razumljivo.
Pri vsakem receptu je natančno navedeno, koliko časa jed kuhamo, pečemo …, pri koliko stopinjah …
Poenotene so merske enote (povsod dekagrami).
Felicita Kalinšek (1865–1937) je bila učiteljica kuhanja na Gospodinjski šoli v Ljubljani, ki jo je ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Poučevala je dekleta iz premožnih družin. Njena Slovenska kuharica je do danes doživela ogromno ponatisov, saj še vedno velja za kuharsko knjigo, po kateri se zgledujejo mnogi. V kratkem dokumentarnem filmu recepte Felicite Kalinšek obujajo šolske sestre v samostanu pod gradom v Repnjah ter drugi poznavalci kulinarike in razlagalci vloge prehrane v sedanji družbi. Izvemo, zakaj je danes težko kuhati po nekdanjih navadah in zakaj je včasih dobro, da jih še spoštujemo in jim sledimo.
Skozi zgodbo sestre Felicite odkrivamo zgodbe današnjega časa: zgodbo urednice kuharskih knjig Edvine Novak in zgodbo mednarodno priznanega kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Scenaristka in režiserka Nina Blažin je v dokumentarnem filmu s kuhanjem zbudila pozabljene spomine sodelujočih in se vprašala: Kaj je dom? Kako dišijo spomini?
Velika slovenska kuharica je izšla v dveh izdajah, foto Marijan Zlobec
V 150 letih je izšlo 30 izdaj in bilo prodanih več kot 250.000 izvodov. To je najbolj znana slovenska kuharska družinska biblija, ki pomaga okus po domačem prenašati iz roda v rod. Tokratna izdaja je v dveh verzijah: “navadni” v 3000 izvodih in luksuzni v 1000 izvodih.
Sestra Bernarda Gostečnik, foto Marijan Zlobec
Morda je aktualno vprašanje, ali se slovenska kuhinja ob “vdoru” tujih kuhinj od vsepovsod, še posebej v večja mesta, najbolj pa v Ljubljano, kaj spreminja, ali pa jo najdemo le še na podeželju, še posebej v aktivih kmečkih žena? Kaj pa narediti, da bo na primer “veseli december” v Ljubljani imel še kaj slovenskega, ne le “srbskega”.
Nekaj v zvezi s tem je bilo polemik ob koncu predstavitve, vendar pa je sestra Bernarda Gostečnik opozorila, da so upoštevali tudi nekaj “ponašenja” nam sorodnih in pri nas že uveljavljenih “tujih” kuhinj.
Veliko je bilo še govora o zdravi hrani, sestavinah za kuho, ki jih kuharica upošteva, skratka poudarku na domači samooskrbi, pa tudi o opustitvi kakega recepta od poprej ali cenzuri (kot ukinjanje receptov iz živalskega sveta, ker so nekatere živali medtem že prepovedali ubijati, kot na primer želve, ali nekatere ptiče).
Marijan Zlobec