Violinist Nikola Pajanović najbolj nadarjen ?

Šestindvajseti managerski koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je predstavil štiri mlade glasbene soliste na lahko bi rekli kar strmo in hitro vzpenjajoči se koncertni poti. Spremljali so jih Simfoniki RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom izkušenega in  ljubljanske glasbene razmere prodornega opazovalca, spremljevalca in sooblikovalca Georgea Pehlivaniana. Njegov sinočnji managerski koncert je bil že šesti.

Gallusova dvorana, vse fotografije Marijan Zlobec

Če rečem, da si prvo omembo in zahvalo zasluži Slobodan Sibinčič kot pobudnik in organizator vsakoletnega decembrskega koncerta, v zadnje času opredeljenega kot “donatorski koncert za nadarjene glasbenike”, pa je s svojim nagovorom bolj presenetil podjetnik in predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Boštjan Gorjup, še posebej v mislih, povezanih s stoletnico smrti Ivana Cankarja. Slovenci živimo danes bolje kot kdajkoli doslej, zato je pozval, da naj bomo (še bolj) samozavestni. Že Cankar se je zavedal, kaj pomeni samozavest za naš narod in naš obstoj.

Boštjan Gorjup

Slišali smo, da so v zadnjih trinajstih letih z donacijami zbrali nad 300 tisoč evrov, ki jih namenjajo mladim. To je lahko npr. 600 mesečih štipendij po 500 evrov.

George Pehlivanian je zasnoval koncertni program zavidljive zahtevnosti za štiri soliste, čeprav so vsi izvedli le en stavek iz svojih izbranih koncertov, a se vseeno sliši in vidi, kaj kdo predstavlja, zna in zmore.

Nikola Pajanović

Sam bi se najprej opredelil in izpostavil odličen, samozavesten in tehnično perfekten nastop violinista Nikole Pajanovića s tretjim stavkom Violinskega koncerta Petra Iljiča Čajkovskega. Pri osemnajstih letih je študent tretjega letnika Akademije za glasbo v Ljubljani pri Gorjanu Košuti. Izhaja iz znane ljubljanske glasbene družine, tako da mu je bila glasba edino okolje, vzgoja, sčasoma postala ljubezen in strast. Seveda se Nikola zaveda, da je vse odvisno samo od njega in njegovih potez, študija, celotnega dela in koncertov v prihodnje. Od njega pomeni tudi možnost srečnih okoliščin, kot je na primer študij na Juilliard School of Music v New Yorku.

Njegov položaj v tem trenutku je že odličen. Tu ne bi omenil nekaterih primerjav prav s tem koncertom v zadnjih letih, ki bi pokazale, da je pot v glasbeni profesionalizem zelo zahtevna in koga morda pokoplje, ker pride do spoznanja, da se je pot na Olimp zaustavila. Iz pripovedovanja nekega že starejšega glasbenika, ki mu v času študija ali že takoj po njem takratni direktor SF ni dal možnosti igranja nekega koncerta, ki si ga je tako želel igrati, pa se še bolj utrjujem v prepričanj, da je treba mladim, če to zmorejo, vsekakor dati priložnost. Pajanović je na lepi poti, ki jo bo seveda moral mednarodno osmisliti, najraje z zmago na kakšnem odmevnem mednarodnem tekmovanju. In seveda koncertih. Njegova miselna zasnova bodočega  glasbenega delovanja  je velikopotezna. To pa hkrati pomeni  fizična, osebnostna osamosvojitev in pridobivanje mednarodnih izkušenj.

Pri trobentarju Leonu Pokeržniku, ki si je izbral znani in priljubljeni Haydnov Koncert za trobento (tretji stavek), je bila opazna tako tehnična lahkotnost kot smisel za lepoto tona ter zaokroženo fraziranje. Seveda pa je pri trobilcih potreben razvoj, kilometrina. Možnosti so odprte.

Leon Pokeržnik

Pri vzhajajoči zvezdi slovenskega pianizma Urbanu Staniču sem bil pravzaprav še najbolj v dilemi in me njegov nastop pušča bolj v negotovosti kot bi me smel, še posebej če preberem njegove misli, da vidi svojo kariero v prihodnje na odru Carnegie Hall v New Yorku in  moskovski  dvorani Čajkovski. Ugotavljam, da se bo moral Stanič bolj skoncentrirati na sam klavir in interpretacjo posameznih koncertov ter manj na vse drugo, s čimer ga “kitijo” ali celo omenja sam, kot judo. Glasba sama po sebi je dovolj velik ali prevelik univerzum za vsakogar, ki se z njo ukvarja. Stanič izhaja z pedagoške šole Dubravke Tomšič Srebotnjak.

Urban Stanič s Čajkovskim

Tu je dobil kar je; trdo, precej grobo, bolj mehanično igro, precej telovadnega značaja, z malo finesami, ki bi me prepričale, da je zelo občutljiv glasbenik, ki se lepote tega “šlagerskega” koncerta (še posebej v dolgem prve stavku, okrog 22 minut) v celoti zaveda. Nekaj lepih trenutkov je imel v kadenci, kar pa me opozarja, da še ni čisto “športno” izgubljen in da se še lahko izvleče in napoti k zmagi. A ta vsekakor ne bo doma. Na AG je treba narediti piko in Amen.

Urban Stanič

V tem kontekstu se je zdel nastop pianistke  Natalie Sokolovskaye nekaj podobnega. Izbrala si je najlepši tretji stavek iz Drugega klavirskega koncerta Sergeja Rahmaninova. Tudi ona igra z manj sentimenta in emotivne vživetosti v celovito sporočilnost skladateljevega dela, ki mora gledalca in poslušalca v dvorani “zadeti”, da čuti mravljince in stisk v grlu. Sokolovskaya je študirala v Astrahanu, Moskvi in Londonu, tako da bi pričakoval izkristaliziranje neke daljše pedagoške in interpretativne izkušnje, povezane s samozavestjo in ustrezno koncertno umetniško prezenco.

Natalia Sokolovskaja

Seveda se da odpreti še vprašanje, ali je bila orkestrska spremljava tako pri Čajkovskem kot Rahmaninovu najbolje zastavljena, to je polnokrvna. Vtis o igranju zmanjšanega orkestra je bil, da je s svojo zavzetostjo sicer podpiral soliste, a bi vendarle pričakoval več emotivno-zvočnega sodelovanju in v skupni in bolj orgiastični podobi, kot ji dajeta možnost partituri Čajkovskega in Rahmaninova. Dirigent Pehlivanian se je zelo trudil in je koreografsko vsekakor pokazal svojo odličnost, orkester pa ne, če želi biti prav tako vrhunski. Imeti isti večer na pultih, poleg drugega, še tri slavne koncerte, zahteva globlji razmislek in osmislitev umetniškega večera na najvišji meji možnega, ne pa kot da gre za priložnostno parado mladih talentov. Če se ima orkester za zrelejšega, moram to slišati.

Natalia Sokolovskaja

George Pehlivanian je zaigral še na violino

No, kot veste ali ste slutili, George Pehlivanian ni pozabil nase… Lepo igra violino (Meditacija iz Massenetove opere Thais) in Peti Madžarski ples Johannesa Brahmsa

(s  krepko pomočjo skandirajočega občinstva) je pripravil za svoj dodatek.

Dodatek obeh pianistov skupaj s Chopinom ? (Ženska ukazuje, moški uboga. Ženska je zgoraj, moški spodaj; na klaviaturi). Čudno.

Marijan Zlobec