Tretji koncert Slovenske filharmonije za Modri abonma je bil, ob uvodnem Borodinu in sklepnem Rimskem-Korsakovu, vendarle v znamenju krstne izvedbe Koncerta za trobento in orkester Uroša Rojka. Naštudiral ga je trobentar Franc Kosem, sicer član orkestra, dirigiral pa je ameriški dirigent Michael Christie.
Franc Kosem, vse fotografije Marijan Zlobec
Akademik Uroš Rojko o svojem novem delu presenetljivo veliko spregovori o koncertni knjižici, kar je precejšnja redkost, saj skladatelji o svojih delih večinoma ne znajo povedati več kot le nekaj stavkov, iz česar bi se dalo marsikaj sklepati. Še posebej če pomislim na nekatere skladatelje, ki lahko pišejo in pišejo, skratka se reflektirajo. Zakaj med slovenskimi skladatelji te refleksije ni, je vprašanje pedagoške vzgoje, učenja in predavanja, načina analize del…(Saj ste pravilno prebrali: pomanjkanje intelekta).
Rojko je profesor kompozicije in kot tak uči. To, kar je zapisal v knjižici, je pravzaprav gradivo za študente, manj za občinstvo v Gallusovi dvorani, ki ga bolj zanima, kaj bo slišalo, kot kaj je zapisano.
Koncert za trobento in orkester v treh stavkih, ki pa v programu niso posebej opredeljeni, je precej skromen v prvem stavku, odličen v drugem in prav dober v tretjem. S svojo odlično in v celoti samozavestno, intenzivno, suvereno in muzikalno izvedbo ga je pravzaprav interpretativno rešil solist Franc Kosem, ki mu je Rojko koncert posvetil.
Kosem je opozoril nase bolj kot kdajkoli doslej in dokazal, da ne more biti v senci nekaterih “zgodovinskih” trobentarjev (Arnold, Grčar), ali sodobnikov (Kerekeš), ampak je sam svoj individualist. Kosem ima velik smisel za ton, ne glede na to, s katerim (izmed štirih) inštrumentom kaj igra. Njegovo igranje težke partiture je bilo zgledno, analitično podrobno in natančno, vsekakor brez kakšnih zadreg, morda je bilo le nekaj taktov v razhajanju z orkestrsko spremljavo. Še posebej je v tretjem stavku močan dialog med trobento solo in ostalimi sekcijami, tudi samimi trobili, ki jih Rojko ni želel izločiti, čeprav je spredaj že imel trobento. Dalo bi se kaj reči o posameznih trenutkih dinamike, ko je orkester na primer prekril solistične prebliske ali vložke koncertnega mojstra…
O prvem stavku Rojko pravi, da je zasnovan v smislu “neskončnega” pospeševanja tempa, čemur se solistična trobenta in še nekatera tolkala “zoperstavijo” z neprestanim upočasnjevanjem. Lebdeča zvočna masa, skicirana septembra 2017, nastopi šele v drugem delu prvega stavka, tempo se začasno stabilizira in nato obrne v sempre ritenuto.
Dejansko je prvi stavek problematičen v predolgem in preizrazitem ponavljanju istih ritmičnih “signalizacij” na istem tonu tako v solistični trobenti kot v spremnem “žaganju” godal. Tu je Rojkova skladateljska invencija slaba in zdi se, kot da je ta stavek napisal nekdo drug; še posebej, če poslušamo še drugi in tretji stavek.
Drugi stavek je nekaj najboljšega, kar smo slišali v podobnih koncertih; tu se Rojko bolj elementarno prepusti tako invenciji kot imaginaciji, prepusti se navdihu, ki ga spretno vodi, tako da ima solist nekaj virtuoznih, da ne rečem izjemnih trenutkov, v katerih lahko zablesti in se izkaže, kar je vendarle namen solista na odru.
Rojko o drugem stavku pravi, da ga uvaja koncertantni dialog neprestano spreminjajočih se metričnih enot z izrazito ritmično-melodično linijo solistične trobente v ospredju. Tu je v opisu natančnejši ali bolj, glede slišanega v dvorani, drži. Takega dialoga med trobento in orkestrom ni napisal še noben slovenski skladatelj. Kosem je tu vidno užival. (Tako kot v menjavanju trobent, dušilcev zvoka tu in v tretjem stavku, kot da bi bil v kakšni mehanični delavnici in izbiral prave rezervne dele).
Če se je gostota zvoka v drugem stavku močno razširila, bi v tretjem lahko rekli, da se je poglobila. Rojko o tretjem stavku pravi, da je v znamenju “večnega” glissanda, pri čemer solistična trobenta z ritmično-melodičnimi fragmenti izstopa iz drseče zvočne mase, včasih pa se, ko ta kulminira, v njej tudi “utaplja”.
Prej bi rekel, da Rojko ni pozabil na velik spremljevalni orkester; ga ustrezno zaposlil, uvidel razmerja zvoka in morda celo moči; vsekakor pa skladatelj ni počival na nobenem taktu (razen pripomb v prvem stavku). Pregled nad celoto je tu opazen in posledice slišne.
Uroš Rojko
Orkester je pod dirigentskim vodstvom Michaela Christiea koncert dobro naštudiral in zasluženo požel lep aplavz, še posebej, ko je na oder prišel skladatelj Uroš Rojko.
Uvodna uvertura k operi Knez Igor Aleksandra Borodina je bila v program bolj privlečena za lase in bolj preigrana kot interpretirana. Manjkalo je vse, zlasti pa lepota, ki iz uverture prehaja v samo operno nadaljevanje, in seveda vživetost celotnega orkestra v to nalogo.
Dirigent Michael Christie
Povsem zgledna pa je bila interpretacija Šeherezade. Dirigent Christie jo je dojel bolj meditativno, ne toliko pravljično pripovedno kot celo filozofsko refleksivno. Od tod malo počasnejši tempo, kot da bi veljalo premisliti vsako “zgodbo” posebej. Izkazala se je cela vrsta posameznikov v orkestru, najbolj koncertni mojster Miran Kolbl, pa klarinetist Jurij Jenko, fagotist Zoran Mitev, flavtist Matej Grahek, novi oboist v SF Sorin Crudu… Intenzivne so bile vse sekcije, dinamika zgledna, zvok tako rekoč izčiščen in opojen.
Marijan Zlobec
Marijan Zlobec