Na četrtem koncertu 26. mednarodnega koncertnega cikla Mladi virtuozi so gostovali glasbeniki iz Beograda, To je že tradicija, izmenjava glasbenih talentov med Slovenijo in Srbijo; spoznavanje, pridobivanje izkušenj, odprt dialog, ki pa poteka bolj na individualni ravni posameznih nastopajočih in Festivala Ljubljana kot pa širše ljubljanske glasbene, še posebej akademijske sfere.
Marija Radovanović, vse fotografije Marijan Zlobec
Škoda, AG bi spoznala, kaj znajo mladi glasbeniki v Beogradu, za razliko od mladih doma. Še posebej pianisti, violinisti in pevci, ki so najbolj izpostavljeni, iskani, koncertno zaželeni in prepoznavni. Če njihovih nadpovprečnih ali vrhunskih kvalitet, ki bi bile potrjene na mednarodnih tekmovanjih, razen redkih izjem, ne prepoznamo, je tako kot z nogometno reprezentanco: v četrtem bobnu kakovosti.
Samozavesten nastop v Viteški dvorani Križank
Spomnimo se obeh mladih ali celo zelo mladi gruzijskih pianistov lani, tokrat sta prišli dve srbski violinistki; sedemnajstletna Marija Radovanović in devetnajstletna Milica Zulus. Spremljal ju je finski pianist Uki Ovaskainen, ki je sicer mlade srbske glasbenike na Mladih virtuozih spremljal vsaj že tretjič, kolikor se spomnim.
Zelo dobra je bila sedemnajstletna Marija Radovanović, ki si je izbrala najprej morda manj znano Suito v starem slogu za violino in klavir op. 80 sicer izrazitega avantgardista Alfreda Šnitkeja (Schnittke), ki je bil morda bolj popularen pred desetletji, še posebej ko je bil zelo aktiven na mednarodnem glasbenem prizorišču.
Petstavčna skladba (Pastorala, Balet, Menuet, Fuga, Pantomima) je vsebinsko in izrazno členjena kot nekakšen odraz ali refleks nečesa, kar naj bi bil “stari slog”. A je v resnici kolaž vzet iz skladateljeve glasbe za različne filme. Kot da bi prisluhnili bolj imitaciji in osebnostni skladateljevi “zatajitvi”, ali “slovesu od mladosti”, težko pa bi rekel, da smo v tej interpretaciji strukturno bolj neoklasicistične kompozicije ugledali kakšen film. Interpretacija je rahlo nihala, pri čemer ji je želel pomagati mestoma premočan in pretrd klavir.
Brahmsova Sonata za violino in klavir v d-molu št. 3, op. 108 v štirih stavkih je za vsakega violinista velik zalogaj; predvsem z vidika osebne zrelosti in dojemanja ne le glasbene snovi, ampak življenja kot takega. Morda je Brahms pri mladih danes bolj popularen kot bi pričakovali; soočenje z njim kot modrecem; kje sem sam, ko ga izvajam, je svojevrstni pokazatelj stanja, pričakovanja, moči, poti, možnosti. Brahms je odličen interpretativni test, zato ga vsi pustijo na program, čeprav ga je večkrat preveč kot premalo. Tu se je izkazala Marija Radovanović kot violinistka svojega mladostnega dometa v vzponu; rahlo zadržan začetek je počasi vstopal v močnejše in samozavestnejše nadaljevanje interpretacije in dosegel vrh v zadnjem stavku. Podobno klavirska spremljava, ki bi bila lahko mehkejša, ne tako odločna.
Introdukcija in Rondo capriccioso v a-molu op. 28 Camilla Saint-Saënsa je efektno zaokrožil nastop ambiciozne in sposobne glasbenice, dejavne že na različnih področjih, od solističnega nastopanja do koncertne mojstrice v komornem orkestru Artlink Virtuosi. Ostaja samo še nadaljevanje nakazane poti, študij in vztrajanje.
Marija Radovanović in Uki Ovaskainen
Devetnajstletna violinistka Milica Zulus je sicer že študentka četrtega letnika Univerze za glasbo na Dunaju v razredu profesorja G. Schulza. Violino je začela igrati že pri štirih letih, na Dunaju je pred tem študirala še pri M. Sorokovi. Torej v celoti dunajsko glasbeno okolje, koncertno, študijsko, glasbeno, kulturno, mednarodno.
Milica Zulus
Takoj smo opazili njeno samozavest. Najprej si je izbrala Beethovnovo Sonato za violino in klavir v F-duru št. 5, op. 24 “Pomladno” v štirih stavkih. Tu so možnosti interpretove odločitve večje, kot bi si mislili; ali sem bolj romantičen, srednje ali bolj moderen, dialoški, introvertiran…Njen začetek je bil manj romantičen, bolj strog in resen, nič kaj emotivno odprt, čeprav je želela narediti vtis, kot da je tak. Bolj je njenemu karakterju ustrezal ekspresivni in scherzandni osrednji del ter seveda zaokrožajoč rondojski. Pričakoval bi več fines v skupnem muziciranju s klavirjem, subtilnejši dialog, bolj lirski in odprt.
Pri Fritzu Kreislerju, najprej v solističnem Recitativu in Scherzo-Caprice za solo violino op. 6 in potem v Ciganskem capricciu s klavirjem, se je zdelo, da Milica Zulus išče svoje zmožnosti popolne individualistke, svoje glasbene celosti in celovitosti, stik z nekom, ki je bil sam izjemen violinist, da bi ga secirala in razstavila na prafaktorje, kaj je napisal in sam igral kot element študija, tako kot bi morali pianisti znati zaigrati vse vaje za klavir, kot jih je v treh knjigah napisal Franz Liszt, pa jih seveda ne, ker so pretežke.
Pri Milici Zulus gre dejansko za spopad z željo po zmagi, tako da se bo to videlo in slišalo kot celostni glasbeni prikaz in dogodek. Za devetnajstletno glasbenico je to že močan pokazatelj, kam je prišla in kam še želi priti. (Tu seveda ne bi ničesar konkretiziral, saj se bo odločila sama).
Pri sklepni Waxmanovi Fantaziji na teme iz opere Carmen smo poslušali motivni kolaž, ki vendarle daje poudarek njej; ženski, njeni moči, zapeljivosti, nadmoči nad moškim, manj usodnosti. Močna je bila Habanera, uporablja celo izrazno paleto igranja melodije na g struni, kot da bila Paganini, pa flažoletni delček, vse v kontekstu drame strasti, ki se stopnjuje in bohoti tako, da postajata violinistka in Carmen eno. Konca opere ne dočakamo. Zakaj bi ga, saj je naša Carmen večno živa in ni tako neumna, da bi se pustila “zaštihati”.
Violinistka Milica Zulus je na odlični poti samostojne koncertne violinistke. V Viteški dvorani Križank je ob koncu svojega nastopa dočakala burne ovacije.
Marijan Zlobec