Anteja Mahkote se bomo novinarski kolegi z Dela, ko je bil še mogočen kompleks desetih tozdov, pa še poprej, spominjali kot izjemno zagnanega, sposobnega, bolj navzven, v različne oblike organiziranja javnih prireditev, še posebej v korist smučarjev in drugih športnikov, orientiranega delavca, pa tudi kot občutljivega povezovalca in opazovalca dogajanj znotraj redakcij in časopisov (Delo, Jana, Avto, Teleks). Tako je lahko postal še generalni direktor časopisne hiše ČGP Delo.Umrl je in se poslovil tiho, verjetno s poslednjim pogledom na Delo, ki mu je bil zvest tako kot alpinizmu, goram, pa tudi glasbi, sicer ne bi mogel biti ljubezensko skupaj s tako veliko damo kot je bila Marjana Deržaj, s katero imata hčerko Tino Mahkota.
Ante Mahkota, foto Gore – ljudje
V prvih odzivih preberem, da je umrl Ante Mahkota, izjemen alpinist, reporter, fotoreporter, del Delovega kolektiva med letoma 1960 in 1994.
Njegov alpinistični rezime je neizmerno bogat in ga postavlja ob bok najboljšim, čeprav je v nekem trenutku vrhove gora zamenjal za pisalni stroj. Kot alpinist je med letoma 1955 in 1966 opravil 16 prvenstvenih vzponov, bil je prvi Slovenec, ki se je povzpel nad 7000 metrov nadmorske višine. Lani je od tega podviga minilo natanko 50 let.
14. avgusta leta 1967 so z brzojavko, ki so jo poslali na uredništvo Dela, alpinisti tako poročali o svojem velikem uspehu: »Uspeh odprave na Pik Lenina. 14. avgusta so se povzpeli na vrh Franci Ekar, Ante Mahkota, Lipovškova, Ščetinin, 16. avgusta pa Sandi Blažina in Pavle Dimitrov. Mahkota in Ekar sta opravila prečenje v smeri C, Ščetinina pa v smeri B,« so pred leti zapisali na Gore in ljudje.
Mahkota je kot pisatelj najbolj zaslovel s svojo knjigo, večkrat ponatisnjeno Sfingo (1979). V njej je veliko intime, s katero skuša odgovoriti, zakaj gredo alpinisti na najtežje osvojljive gore.
In kontrast papir v starem pisalnem stroju, ki jih je Delo podedovalo še od Slovenskega poročevalca in ta od Jutra na Tomšičevi.
Ante Mahkota je znal reagirati znotraj časopisov s povezovalo močjo in zavedanjem Dela kot najmočnejšega medijsko navzven, v svet odprtega informatorja z najmočnejšo dopisniško mrežo v zgodovini slovenskega novinarstva vseh časov. Delovi dopisniki so bili hkrati še (krajši, bolj strnjeni, kot v povzetku) dopisniki Televizije in Radia, a vse najboljše so objavljali samo v Delu in nekaterih naših revijah, za katere so tudi pisali po potrebi in željah urednikov.
Ante Mahkota je vse te ljudi, sodelavcev, kolege dobro poznal. Zadoščal je kratek, minutni postanek, pa je izvedel, kar je želel. S svojo inteligenco je takoj zadel bistvo in ni potreboval besedičenja.
Najbolj popularen je bil z neverjetno odmevno in finančno uspešno televizijsko oddajo in lahko rečemo zbiralno akcijo Podarim – Dobim.
Za razliko od večine novinarjev Dela, pa se je zavedal svoje družbene odgovornosti, še posebej do slovenskega športa, kot da bi se želel oddolžiti za vse lepe trenutke s svojih alpinističnih odprav in podvigov. Dati nekomu kar znam in sem sposoben dati je pravzaprav danes spregledana socialistična podoba človeka.
Vanjo je Ante Mahkota verjel iz svojega naravnega humanega in intelektualnega bistva, etosa in izkušenj, odgovornosti, lepote, prepričljivosti in odmevnosti javne besede.
Marijan Zlobec