Cankarjev jubilej je veliko večji dogodek, kot se kaže v posameznostih, kot so proslave, simpoziji, razstave, ponatisi del, izhajanje novih monografij, prevajanje v tuje jezike, proučevanja in poučevanja na vseh ravneh…Je vprašanje kulturne zgodovine slovenskega naroda, a tudi Srednje Evrope in še posebej njene moderne. Dunaj je bil na prelomu 19. in 20. stoletja tretje največje mesto v Evropi: za Londonom in Parizom ter glavno mesto največjega multinacionalnega in multikulturnega imperija, ki mu je leta 1898 že petdeset, leta 1908 pa že šestdeset let vladal cesar Franc Jožef I.
Ivan Cankar Literarni revolucionar na 34. Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec
Ivan Cankar je bil en del “imperialne literature”, česar se je zavedal in je kot intelektualec do Avstro-Ogrske zavzel mnoga kritična stališča, kot bi jih zgolj “kot Slovenec”, ne. S Cankarjem in njegovimi že zgodnjimi političnimi tezami in zahtevami bi se morala ukvarjati vsa politična zgodovina Avstro-Ogrske, pa še slovenska ne ve natančno, kako bi jih umestila v čas in prostor.
Najnovejša monografija Cankarjeve založbe Ivan Cankar Literarni revolucionar je bogat zbornik različnih razprav. Odgovoriti skušajo na različna vprašanja, večinoma tematska, ker ostaja Cankar še vedno težko razložljiv enemu samemu literarnemu zgodovinarju, komparativistu, zgodovinarju, filozofu, teologu, antropologu, umetnostnemu zgodovinarju, celo glasbenemu zgodovinarju…
Cankar je bival na Dunaju v izjemnem času in je spoznal tisoče “stvari”, o katerih danes ne moremo imeti ne neposrednega ne posrednega vtisa. Bil je v prostoru in času, o katerem so nastajale celovitejše monografije šele v novejšem času, a so bile mnoge aktualne publikacije dosegljive že tedaj, le da jih naši literarni in umetnostni zgodovinarji v kontekstu dunajskega Cankarja ne citirajo. Niti jih ne poznajo niti jih to ne zanima.
Na primer Cankarjevo reagiranje na razstavo slovenskih modernistov, članov Umetniškega kluba Sava pri Miethkeju leta 1904, še do danes ni doseglo celovite predstavitve in postavitve odmevov v mednarodnem prostoru, na primer na Češkem, Madžarskem in Nemškem. Cankar tu seveda niti najmanj ni bil v središču, se je pa zavedal pomena te razstave, hkrati pa jo je znal še sam kritično oceniti, ovrednotiti prispevke posameznih umetnikov in celo imeti pripombe, kaj tja ne spada, ker ni dovolj kvalitetno. Ob takih reakcijah bi bila na primer možna monografija Ivan Cankar in razstave v Kunstsalonu Miethke, saj je šlo tam za izraziti marketing modernizma ali umetnosti Fin-de-Siecla v Srednji Evropi, o čemer priča deset ali celo enajst prodanih del na Dunaju neznanih slovenskih avtorjev. O takih tržnih uspehih na eni razstavi vsi današnji in poprejšnji rodovi slovenskih likovnih umetnikov lahko samo sanjajo.
Knjiga Ivan Cankar Literarni revolucionar obsega sedem poglavij. Aljoša Harlamov je prispeval dve: Ivan Cankar, človek in mit ter Kronološki pregled Cankarjevega življenja in dela. V prvem biografskem poglavju se v glavnem naslanja na pedantnega Franceta Dobrovoljca in njegov Cankarev album iz leta 1972. Pušča pa nejasne podpise pod nekaterimi skupinskimi fotografijami. Kronološko poglavje je izrazito skromno ali preskromno in ostaja zgolj nekakšen orientir. Cankar namreč zasluži posebno kronološko in hkrati primerjalno monografijo. Za leto 1904 na primer Cankarjevo reagiranje na omenjeno razstavo sploh ni zabeleženo ipd. Prav tako ni jasno, kdo je posamezne knjige izdal, saj je bilo to v njegovem reagiranju (pisma, polemike), še kako pomembno. Ne izvemo, kako hude in dolge polemike je imel ob razstavah v Jakopičevem paviljonu… Zdi se, kot da je v vsem življenju polemiziral samo z Govekarjem. Prav tako ne izvemo, kje vse je Cankar v resnici bival, bil za krajši čas npr. v Sežani, kjer ima svojo ulico). Prav tako manjka premiera Cankarjevih dram, kraj, datum, režiser…
Harlamov kot urednik knjige si je sam sebi postavil “znanstvene kriterije”. Za leto 1899 na primer o Erotiki piše, da “škof Bonavetura kupi večino naklade in jo da uničiti.” Vsak gimnazijec ve, da je bil to škof Anton Bonaventura Jeglič.
Cankarja ni bilo mogoče prezreti
Irena Novak Popov piše o Cankarjevi poeziji. Zelo podrobno in analitično, opozarja še na Cankarjeve pesmi v nemščini, a jih podrobneje ne predstavi niti ne pove, ali so bile kje objavljene v slovenskem prevodu. Morda bi še lahko konkretno dodala, kaj je Jeglič o Cankarju pisal v svojih Dnevniki. Poglavje dopolnjuje izbor poezije v rdečem natisu.
Jožica Čeh Steger analizira Cankarjevo kratko prozo. Z njo se je očitno ukvarjala vrsto let. Opozarja na nekatere avstrijske sočasne avtorje, izredno zanimiv v primerjavi s Cankarjem bi bil celotni novinarsko publicistični in polemični opus Karla Krausa in njegove revije Bakla, ki je ne omenja, čeprav se ve, da jo je Cankar bral. Omenja pa njegovo dramo Poslednji dnevi človeštva. Cankar je večji optimist, ker ima vizijo slovenstva in Slovencev v prihodnjih desetletjih (do danes). Dolžnost evropskega političnega in kulturnega ustroja, da mali narodi dobijo svojo samostojnost, je pri njem očitna. Cankar je boj dobil, Kraus pač ne.
Mateja Pezdir Bartol se ukvarja s Cankarjevo dramatiko. Tu je veliko dela, primerjav, analiz uprizoritev, odmevov, sodobnih postavitev, kar se kaže v izboru fotografij. Statistika uprizoritev med 1900 in 2018 je impozantna (samo za poklicna gledališča):
Romantične duše: 4
Jakob Ruda: 11
Za narodov blagor: 30
Kralj na Betajnovi: 38
Pohujšanje v dolini šentflorjanski: 37
Hlapci: 33
Lepa Vida: 13
Verjetno je to tudi statistika kvalitete.
Alojzija Zupan Sosič se je osredotočila na Cankarjeve romane, in sicer tako, da jih kronološko analizira in kot romane opredeli: Tujci (1901), Na klancu (1902), Hiša Marije Pomočnice (1904), Gospa Judit (1904), Križ na gori (1904), Martin Kačur (1906), Nina (1906), Novo življenje (1908) in Milan in Milena (1913). Skupaj devet romanov. Avtorica žal ne potegne evropskih primerjav, kaj je istočasno med romani nastajalo v vsaj Srednji Evropi. Tujci so na primer opazili in objavili (v kroniki najboljših romanov 20. stoletja), da je roman Martin Kačur eden izmed treh najboljših v letu 1906 v Evropi. Seveda pa hitro opazi obogatitev realistične poetike s prvinami simbolizma, dekadence in impresionizma ter uvajanje lirizacije in postavljanje žensk za osrednje literarne osebe.
Irena Novak Popov se še enkrat vrne kot avtorica, tokrat obravnava Cankarjevo esejistiko in publicistiko, a preveč parcialno oziroma se najbolj skoncentrira na nekaj znanih knjig in predavanj. Tudi ona zamolči Cankarjev velik čut za likovno umetnost in seveda javno nastopanje s članki in polemikami o njej. To, kar slučajno zapiše, (o dunajski “packariji” slovenskih umetnikov ?!, str. 258) je totalna zameglitev tistega, čar je Cankar videl, vedel in o tem pisal.
Marijan Zlobec