Kaj vse je prinesel preobrat v času vzpona nacizma in pogroma nad LGBT osebami v Nemčiji, skuša odgovoriti predstava Rožnati trikotnik (Bent) Martina Shermana (v prevodu Lada Kralja) v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v koprodukcijski izvedbi Škuca, Cankarjevega doma in Kolaža ter z nastopom članic kabareta Tiffany.
Nastopi v barih so postali prepovedani, foto Nada Žgank
Zakaj je prišlo do tako strahotnega preobrata v borih nekaj letih, ko se je v kulturnem življenju najbolj cvetoče mesto na svetu – Berlin, začel spreminjati v najbolj zatiralsko in kmalu še zločinsko, ne bo nikoli niti do konca pojasnjeno, še manj razumljeno. Zgodovinarji se nočejo vprašati, kakšen je nemški narod v resnici. V predstavi vidimo ponavljajoče se prizore Hitlerjevega korakanja med navdušeno množico v špalirju, in sicer v hrbet, kar je z vidika prikazovanja diktatorja zelo neobičajno in medijsko profesionalno žaljivo (predsednika Tita nikoli ne bi videli v taki perspektivi), kar pa skuša v predstavi povedati morda nekaj drugega: totalno zahrbtnost na vseh možnih ravneh. Noben narod v Evropi v 20. stoletju ni tako padel na izpitu nekega civilizacijskega, etičnega in kot paradoks še kulturnega razvoja.
Prve Dachauske izkušnje
Kontrast med zelo komorno dramo; najprej še v civilnem, a že nacističnem svetu, in taboriščnem dachauskem, kamor so najprej zapirali Nemci Nemce, in širšem družbenim okvirom, ki ga poleg filmskih dokumentarnih prikazov dopolnjujejo pevski in plesni prizori iz kabaretnega sveta, daje predstavi Rožnati trikotnik skupaj z izborom (malo preglasno emitirane posnete) glasbe, veliko več gledališkosti, panoramskosti, družbenosti, skratka dialoškosti z najširšim kontekstom, iz katerega se kmalu ni več dalo zbežati. O tem prepričljivo spregovori kratek, a pomenljiv segment predstave o vozovnici za vlak le za enega “partnerja”, ne pa za “oba”.
Kabaret je predstavo poživel
Taka postavitev Rožnatega trikotnika izpostavlja problem nravi v človeku, kot da teh ali takih nravi poprej še ni bilo in je moral priti na oblast šele Hitler, da so se prepoznale kot “družbeni problem”. Le na prvi pogled gre za ljubezensko zgodbo, postavljeno v trideseta leta nacistične Nemčije, a je v ozadju močan kontekst problematike bistvenega ali odločilnega vpliva družbe na posameznikovo usodo, ne glede na njegovo intimno naravo, to je biološkost ali še bolj natanko na položaj kromosomov v krvi, od česar je odvisna tako imenovana homoseksualnost.
V središču sta Maks in Rudi, ki ju po zloglasni noči dolgih nožev odpeljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, nastalo že na začetku tridesetih let in daleč pred samim začetkom druge svetovne vojne. Zakaj Nemci tega niso pravočasno opazili in se uprli, najdemo odgovor v zgoraj omenjeni tezi zahrbtnosti naroda. Drama prikazuje predvsem zgodovino homokausta, v katerem je bilo tisoče LGTB-oseb označenih z rožnatim trikotnikom in poslanih v taborišča smrti. Pri tem pa odpira tudi vprašanja sprejemanja samega sebe, o čemer je vrhunec v predstavi govorni spolni odnos in s tem dokazuje, da se vendarle vse dogaja v glavi in na besedni ravni.
Predstava je močna in hkrati kaže na različne slučajnostne momente, tako rekoč usodne trenutke, o katerih je velikokrat o svojih taboriščnih izkušnjah govoril Boris Pahor kot avtor Nekropole, pa tudi slikar Zoran Mušič, ko je bežal iz Dachaua.
Režiser predstave Alen Jelen je z omenjenimi filmskimi in kabaretnimi vložki predstavo močno razgibal in jo rešil monotonosti, pozabil pa je na dikcijo in artikulacijo samih protagonistov v intimnosti dialoga, ki pa se v dvorani, zlasti v drugi polovici avditorija in ko je seveda polno občinstva, manj sliši, kar pa je bilo na vajah verjetno težje preveriti.
Močna je scenografija, ki jo je skupaj z režiserjem oblikovala še Urša Loboda. Na oder postavlja kontrast; morda malo manjka taboriščna žica, seveda z električnim tokom in sklepnim prizorom s čepico, ki spremeni junakovo pot v samomor v upor in napad na vodjo paznikov in zatem njegov umor taboriščnika.
Domiselna, pestra in vsebinsko utemeljena do detajlov je bila kostumografija Tine Kolenik, prav tako video Valerie Wolf Gang in izbor glasbe skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Deloma je temeljil na posnetkih iz zgodovinskega konteksta kabaretov, kot avtorski prispevek pa se je pokazal v dramskih prizorih kot sodobnejši glasbeni jezik. Članice kabareta Tiffany so nastopile v koreografiji Ivana Peternelja.
V predstavi nastopajo Jurij Drevenšek kot Maks, Aleš Kranjec kot Horst, Anže Zevnik kot Rudi in kapetan, Rok Kravanja kot Wolf in stražar, Danijel Malalan kot Fredi in esesovski oficir, pa še Anđa Rupić, Luca Skadi in Virginia Immaculata. Bili so dobri in ustrezno zasedeni po svojem značaju, a manjka, kot rečeno, takšna dikcija, ki bi predstavo naredila razumljivejšo in bolj elementarno, tako kot je njena usodnostna vsebina. Glasbeno bi rekli; iz piano v mezzoforte, pa kdaj celo v forte, da se me kot gledalca bolj dotakne.
Bistveno sporočilo Rožnatega trikotnika vendarle je, da se je treba sleherni diktaturi in zlu upreti.
Marijan Zlobec