Pri izdajanju Zbranih del Edvarda Kocbeka se zatika. Za december napovedana nova knjiga, ki bi obsegala Kocbekove spise od začetkov javnega nastopanja v tridesetih letih, pa do spisov, ki so izšli lani in letos (1941 – 1951) v dveh debelih knjigah, se je zataknilo.
Dr. Matija Ogrin, foto Wikipedija
Dediči menda niso niti najmanj zadovoljni s samovoljnim in dodanim komentarjem glavnega urednika klasikov dr. Matije Ogrina, v katerem se je spravil nad samega Kocbeka in mu marsikaj osebno očital, kar pa seveda ni naloga urednika kot takega, saj je urednik ZD Edvarda Kocbeka Mihael Glavan, Ogrin pa je zlorabil svoj naduredniški položaj kot glavni urednik klasikov in mimo Glavanove želje oziroma proti njegovemu odsvetovanju, svoj tekst vseeno objavil in s tem Glavana kot njemu podrejenega urednika ponižal.
Tako dr. Andrej Inkret kot Mihael Glavan sta kot urednika Zbranih del Edvarda Kocbeka vedela, da gre za izjemno občutljive stvari, ki pa z osebnimi komentarji ne spadajo v knjige nedotaknjenih in nedotakljivih literarnih opusov Edvarda Kocbeka kot slovenskega klasika, zato sta se sama takih ali podobnih komentarjev vzdržala.
Založba ZRC SAZU ni zagotovila avtorskih pravic za izdajo naslednje knjige ZD pri Kocbekovih zakonitih dedičih. Doslej so pokazali veliko uvidevnost glede materialne odškodnine, kot kaže, pa so se po Ogrinovem posegu premislili in spremenili odnos tako, da so zahteve zvišali. Kolikšne so, lahko rečem le neuradno: petkrat večje kot doslej.
Nezadovoljstvo z Ogrinovimi ideološkimi komentatorskimi posegi se menda kaže tudi znotraj ZRC SAZU in pojavljajo se zahteve, da se dr. Ogrina kot glavnega urednika klasikov zamenja.
Dr. Ogrin je neposredno napadel Edvarda Kocbeka in njegove spise, kar je komentiral tudi akademik Boris Pahor v svoji knjižici Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte, ki je izšla ob 105. rojstnem dnevu in se je med drugim pogovarjal s Petrom Kovačičem Peršinom.
Kovačič Peršin: Kocbek je vsekakor osebnost, ki presega slovensko družbeno in duhovno povprečnost. To je smiselno poudariti tudi danes, ko se srečujemo s ponovnim zavračanjem Kocbeka ne le kot politika, ampak tudi kot političnega misleca in pisca. Opozoril bi na mnenje urednika Kocbekovega zbranega dela Matije Ogrina, ki zapiše za sklep Kocbekovih zbranih političnih spisov, da je “s tem slovenska književnost padla na najnižjo možno raven v svoji zgodovini od Trubarja do sodobnosti: v obliki politične agitacije je postala ubijalsko revolucionarno orožje.” (Matija Ogrin, Memento k deseti knjigi Kocbekovega Zbranega dela, Založba ZRC SAZU, Ljubljana, 2017. Ogrin je pač zapisal stališče konservativnega dela katoličanov, posebej politične emigracije.
Boris Pahor: Meni ljubi filozof Bertrand Russell, pisec Zgodovine Zahodne Evrope, je zapisal: Sprejeti moramo, da je bil komunizem laično katolištvo. – Komunizem ni sprejel le krščanske socialne ideje, ampak tudi totalitarne oblike vladanja Katoliške cerkve, njeno strogo hierarhično ureditev, dogmatičen nauk in tudi fizično uničevanje nasprotnikov; mučila in ubijala je svoje heretike. Ogrinova sodba je dokaz katoliške omejenosti, ki je ne gre upoštevati.
Podobno kot Ogrin je presojal Kocbeka kot politika tudi Alojz Rebula… (str. 23).
Na teh straneh sem o tem že pisal. Dr. Matija Ogrin je podpredsednik prodomobranske Nove Slovenske zaveze in sodelavec revije Zaveza, ki v bistvu nadaljuje politično opcijo iz začetka okupacije oziroma razdelitve slovenskega naroda leta 1941. Ogrin oživlja elemente državljanske vojne, ki se po njihovem (Lojze Peterle) še ni končala.
Ogrin ne le da Kocbeku podtika razne tragične dogodke, o katerih ni mogel vedeti nič, in sicer kar tako, da jih prepisuje iz Zaveze, ampak mu očita celo osebni vpliv na sodobni svetovni terorizem.
“Kocbekovi spisi vojnega časa imajo v sebi potencial, da tudi danes prebujajo v posameznikih podobna občutja in ideje o tem, da je treba svet uravnavati z nasiljem, tudi s krvavimi umori, ter nudijo takšnim nevarnim družbenim nastavkom novega netiva…”
Ogrin se od vsebine Desete knjige ZD Edvarda Kocbeka kot glavni urednik zbirke javno “distancira(m) z opozorilom na njeno načelno nezdružljivost s siceršnjim, kakor že koli raznoliko razumljenim humanističnim poslanstvom in družbeno vlogo slovenske književnosti.”
Seveda je Ogrin za nadaljevanje funkcije glavnega urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev povsem neprimerna oseba celo na najbolj primarni, torej tekstno kritični ravni spoštovanja do tistega, kar je Edvard Kocbek v težkih časih fašistične okupacije (in nacistične na Gorenjskem in Štajerskem), večinoma že v bunkerju, sproti pisal. Ne pa z distanco in vedenjem ali poznavanjem vsega kasnejšega dogajanja vse do danes s posledico vsakršnega podtikanja in osebnega žaljenja ter zlorabljanja človeka, ki je za slovenstvo in svobodno Slovenijo dal vse, še največ za slovensko svobodo, kot se kaže danes v Republiki Sloveniji kot samostojni državi.
Kocbekovi dediči so reagirali tako, kot je bilo v njihovi zakoniti moči. ZRC SAZU pa javna razprava o kriterijih vmešavanja glavnega urednika Zbranih del v konkretno uredniško delo posameznega urednika nekega avtorja (tu klasika Edvarda Kocbeka) ter njegovega vmešavanja v “notranje zadeve” z lastno vsebino, še čaka.
Marijan Zlobec