Lokalne volitve očitno še niso končane. Razrila pa se je vsa, da ne rečem neskončna beda tako volilnega sistema, pravil, delovanja komisij, strukture v njih, ki očitno kaže pristranskost ali celo pripadnost temu ali onemu kandidatu (kako to vedo, je jasno samo najožjemu krogu ljudi), omogočanje ali onemogočanje volitev na domu, neskladno število prejetih in oddanih glasovnic, prodajanje praznih glasovnic…in kolikor je še domnevnih ali resničnih nepravilnosti. Težko verjameš, da ponovno preštevanje in preverjanje glasov vsaki krat pripelje do novega rezultata, različnih dodatnih ugotovitev, opažanj in sklepov.
Krivi so tako volivci kot komisije.Volivci imajo jasno navodilo, da je treba ime izbranega kandidata nedvoumno obkrožiti, ne pa pisariti lastne podpise ali I love you, kar morda pomeni izraz podpore, ne pomeni pa pravilne oblike glasovanja. Če se na glasovnico podpišem nad imenom kandidata, verjetno to pomeni, da nočem biti anonimno glasovalec? Če napišem I love you, se morda iz kandidata, ki ga “ljubim”, v resnici norčujem?
Volitve so očitno na lokalni ravni izjemno slabo in neodgovorno pripravljene ter izpeljane. To ni zgolj lokalni, ampak državni problem, zato bo moral o vseh zadevah okrog letošnjih lokalnih volitev razpravljati parlament in kritično pogledati vso volilno zakonodajo in pravilnike. Sistem ni deloval, kako bi šele, če bi uvedli elektronsko glasovanje. Mentaliteta Slovenije tega ne bo dosegla še pol stoletja.
Kaj in kdo je pravzaprav Slovenija ? Petinosemdeset odstotkov podeželja in petnajst odstotkov Ljubljane ? Imamo trikrat preveč občin, ki nimajo sposobnih ljudi niti za pravilno preštevanje glasovnic… Vsi pa se do onemoglosti grebejo za oblast, ker to pomeni, ob visoki plači, predvsem možnost ropanja družbenega ali javnega premoženja v razno raznih organizacijskih oblikah in postopkih, ne pa delovanje v korist najširše, tu občinske javnosti in skupnosti.
Vse, kar se je letos dogajalo, močno ne le žali celotno prebivalstvo, vse državljane, ampak kaže na hudo in hitro nazadovanje slovenske družbe in države, ki se sicer po raznih navijaških medijskih poročilih hoče pokazati kot v zadnjih treh letih nenehno napredujoča, kar se ne pozna niti pri delavskih plačah in še manj pri pokojninah. Pozna pa se pri dviganju cen blaga in storitev. Koliko stvari se je v tem času podražilo za 20 in več odstotkov, ve vsakdo zase.
Občine so bile vedno zelo opažena oblast, nekatere pa še posebej, pri čemer ima Ljubljana prvenstvo, drugi je Maribor in tretja Obala. Ljubljana je na primer imela nekatere zelo slabe župane ali županje, pa se zdi, kot da smo na vse že pozabili. Spominjamo se one vnovične kandidatke za izolsko županjo; kaj vse je počela okrog volitev, da bi zmagala, potem je nastopil “črnski problem” v Piranu, v katerega se je ujel celo legendarni Boris Pahor. Še hujša je zgodovina volitev v Kopru.
Vprašanje nepravilnosti okrog volitev je morda le ena polovica problema, druga je koliko kandidati celotno svojo občino do potankosti poznajo, v njej dolga leta stalno živijo in predvsem ali imajo svoje občane radi, so dovolj sposobni in pošteni.
Kriv je Ivan Cankar
Beseda poštenje ne obstaja več. Kot filozofski pojem je ušel iz rok celo vsevednemu doktorju filozofije Antonu Stresu, ki je pravkar izdal tisoč strani debel Leksikon filozofije in ima v njem tako rekoč vse možne pojme, na poštenje pa je pozabil. Med postulatom in potentia poštenja ni. In to spregleda celo kot škof.
Slovenskemu parlamentu predlagam, da odpre razpravo, kaj je poštenje v slovenski družbi in kako se po njem ravnati, ali pa naj jasno pove, da poštenja ni in ga zato ne potrebujemo.
A Hlapec Jernej in njegova pravica še živita in nista umrla, čeprav se bomo stoletnice smrti zapisovatelja tega literarnega družbenokritičnega manifesta spomnili čez nekaj dni, točneje 11. decembra.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Hlapec_Jernej_in_njegova_pravica
Marijan Zlobec