Založba Beletrina je na dopoldanski tiskovni konferenci v svoji knjigarni predstavila svoje najnovejše knjižne izdaje. Največje zanimanje je kajpada vladalo za oba slovenska avtorja: pisatelja Dušana Merca, ki je sedaj v središču medijskega in javnega zanimanja zaradi neke povsem drugačne zgodbe, ki še ni literatura, lahko pa to še postane, in ddr. Igorja Grdino, avtorja najnovejše raziskave in knjige o Ivanu Cankarju, sodelovala sta še prevajalca Mita Gustinčič Pahor in Urban Vovk, urednica pri Slovenski matici dr. Ignacija Fridl, Beletrinina urednica Špela Pavlič in direktor založbe Beletrina Mitja Čander.
Dušan Merc, vse fotografije Marijan Zlobec
Pripovedovalec romana Slepe miši je knjižničar, ki je tik pred upokojitvijo. Na njegovem delovnem mestu se nenadoma znajde knjiga Igorja Omerze »1984, Orwelovo leto Agopa Stepanjana« o montiranem protivohunskem in protiterorističnem procesu v Ljubljani leta 1984. V Kadetski šoli za miličnike kadete, kjer je bil zaposlen pred tridesetimi leti kot knjižničar, je bil tudi sam protagonist osumljen sodelovanja z domnevno teroristično in vohunsko skupino.
Urednik Urban Vovk
Šele ko prebira podtaknjeno knjigo, ugotovi, zakaj so ga takrat zasliševali in zasledovali. Na tajnem montiranem procesu na vojaškem sodišču so bili takrat obtoženi in obsojeni bolgarski in jugoslovanski državljani, ki niti približno niso vedeli, česa so jih obtožili ter zakaj. Bistvo omenjenega procesa se skriva v tem, da je bil tajen in da so bili obsojeni popolnoma nedolžni ljudi z obrobja družbe, ki niso imeli zaveznikov na pomembnih položajih in nobene možnosti, da bi se na vojaškem sodišču branili. (Iz Beletrinine predstavitve).
Dušan Merc je bil sprva zaposlen kot učitelj slovenščine, nato pa dvaintrideset let ravnatelj Osnovne šole Prule. V svoji dolgoletni pisateljski karieri je izdal trinajst romanov, tri zbirke kratkih zgodb in knjigo esejev. Večkrat je bil nominiran za kresnika in nagrado Prešernovega sklada.
Urednik knjige Urban Vovk je med drugim opozoril, da je Dušan Merc skušal pokazati, kako pisati o preteklosti, v katero je bil sam aktivno vpleten, na sedanji način. Dogodki pred tridesetimi leti se berejo kot pripoved med resničnostjo in fikcijo. Dogodki v romanu so hkrati pretresljivi in aktualni. Spomnil pa je še, da je bil Merc za svoj prvi roman pri Beletrini nominiran za kresnika, za drugi pa za nagrado Prešernovega sklada. Sedanjemu napoveduje še večji uspeh.
Dušan Merc
Dušan Merc je, potem ko je pohvalil urednike, češ da so mu vedno pustili svobodo in je imel proste roke, bolj spomnil na avtobiografski vidik romana, ki pa vendarle temelji na določenem dogajanju in celo procesu na sodišču proti devetim obdolženim kaznivih dejanj terorističnih napadov proti državi (Merc je bil deseti, a se je potem izmuznil iz obtožb), s kaznovanjem šestih ljudi že leta 1984. To je bila tedaj razvpita “bolgarska afera”, ki pa ni zajemala samo Bolgarov, ampak še Srbe, Slovence…
Beletrinin trojček: Mitja Čander, Urban Vovk in Dušan Merc
Merc je povedal, da je državna varnost dobro vedela, da je vse skupaj oslarija, a so nekaj že morali najti. Tako je nastala sodba v srbščini na 147 straneh. Glavna oseba je ženska s temi otroki, ki je izgubila službo in hkrati doživljala vsesplošno in javno torturo. V bistvu pa je zgodba ljubezenska, ker se ta ženska na vse načine trudi, kako bi rešila svojega moža in niti ni vedela, kje je zaprt in h komu naj gre, da bo kaj izvedela. Merc kot rečeno ni bil kaznovan, ker je zadevo slučajno spremljal med nastopom glasbenikov v neki gostilni. Zatem je dobil službo ravnatelja Osnovne šole in bil na neki način rešen. Danes bi taka zgodba vzbudila le posmeh in ironijo, a je tedaj dogajanje sproducirala kontraobveščevalna služba JLA. Merc je povedal, da je šlo za popolno degradacijo ljudi, spomnil pa je še, da so bili v kletnih prostorih v zgradbah med nekdanjim Delom, Ustavnim sodiščem in CK zapori.
Dušan Merc seveda misli ali je v romanu mislil, da se stvari iz osemdesetih let ne morejo več ponoviti, a je sam leta 2018 padel v še večjo godljo, tako da ima vsesplošni javni odmev. O tem na sami tiskovni konferenci ni govoril, je pa kaj rekel v pogovorih v bolj intimnem krogu, kot ga je kdo vprašal na štiri oči. Vsekakor je kot literat s tem padel v naravnost idealno družbeno-kritično afero in s temo, ki jo lahko romaneskno obdela kot bi je ne nihče drug. Torej pričakujemo nov roman, ki bi imel še bolj aktualno temo kot so nekatere druge ali so bile v njegovi literaturi že doslej. Polovico ga ima že napisanega, saj je odmevov toliko, da jih skorajda ni mogoče že sedaj zajeti v vseh dimenzijah. Bati pa se je, da bomo spet pisali o zgodbi, ki bi danes vzbujala le posmeh in ironijo.
V šali sem mu rekel, da naj kar sam gre na Dob; tam bodo že vedeli, kam ga dati.
Kaj je novega pri Cankarju ?
Cankarjev jubilej je tako padel nekako šele na drugo mesto. Kot veste, je bil Ivan Cankar zaprt na Ljubljanskem gradu. Ddr. Igor Grdina je o njem napisal obsežno knjigo, v kateri se je bolj osredotočil na pisateljevo življenje in pri tem skušal odkriti kaj novega.
Ddr. Igor Grdina
Omenil je nekaj avtorjev spominskih zapisov o našem jubilantu in nekaj monografij, nekatere pa je zamolčal, kar pa ne pomeni, da jih ne pozna. Spomnil je, da je Cankar napisal 30 knjig v času do svoje starosti 42 let in sedem mesecev, kar je zelo veliko. Spomnil je, da je Cankar na enem stavku “visel en teden”. Tokat je opozoril na žanr črtice in teme o živalih, s čimer je redek pisatelj, a je Grdina hitro našel podobne teme pri Maeterlincku in Čehovu. Dotaknil se je na primer vprašanja, ali je Cankar znal francosko in na podlagi pričevanj njegovih sodobnikov sklenil, da je francosko znal.
Grdina je o svoji knjigi in njeni metodi dejal, da je dialoška, bolj iščoča, medtem ko so nekatere druge monološke, bolj odločujoče in izključujoče; vedno znova kaj dokazujejo.
Grdina je spomnil, da Cankar v bistvu ni veliko potoval. Enkrat je bil v Pragi, pa v Brdih in Trstu na Zahodu, v Budimpešti in Šidu, v Pulju in Sarajevu, torej vse v okviru tedanje monarhije. Prav tako je spomnil, da si ga nihče ne more prisvojiti; ne ideološko, ne idejno in ne estetsko. Bil je samosvoj in je želel ostati svoboden; ni se pustil uvrščati in bil hkrati zelo poseben. Glede denarja pa je avtor ugotovil, da ga je Cankar kar imel, saj je prejemal visoke honorarje (Schwentner).
Grdina je skušal še bolj opazovati Cankarjev odnos do dunajske moderne, potem ko je študijo o Cankarju in evropski literaturi napisal Dušan Pirjevec. Grdina je prepričan, da je Cankar na Dunaju redno spremljal kulturno dogajanje, bral številne časopise, tudi tedaj najbolj izzivalni časopis Bakla Karla Krausa. Grdina je spomnil, da je sam bil dve leti na Dunaju in na tamkajšnji univerzi predaval, hkrati pa v specialnih knjižnicah študiral literaturo iz Cankarjevega dunajskega časa. Vsega seveda pri Cankarju ni, ne v literaturi ne v pismih, a je stvari poznal, na primer glasbeno življenje in razstave ter seveda aktualno literaturo. Grdina je prepričan, da je Ivan Cankar obiskoval tudi dunajske bordele; menda so ga enkrat opazili nekje, a bolj “spodaj” in je že zaspal.
Robert Perišić, Območje brez signala
Po tako močni predhodnici je težko še kaj enako udarnega dodati še o dveh novih romanih.
Območje brez signala Roberta Perišića je roman o tranzicijskih časih na Hrvaškem. V zahojen, od sveta pozabljen kraj N. prideta človeka, da bi zbujala upanje. Spoznamo vse, od delavcev do finančne elite, od natakaric do menedžerk, od domačinov do tujcev. Perišić spretno prepleta lokalne in globalne ter sedanje in pretekle zgodbe, saj je njegov dogajalni prostor izjemno pester in se razteza vse od Sibirije do Zagreba. Robert Perišić je duhovit in šarmanten pripovednik, ki bralca ves čas navdušuje s sočnimi domislicami in dovtipi, ob tem pa ga spretno ovija s pripovednimi nitmi, ki se zrahljajo šele v sklepnem poglavju.
Roman sta predstavila prevajalec Urban Vovk in izvršna urednica Špela Pavlič.
Špela Pavlič in Mita Gustinčič Pahor
Robert Perišić je eno najuglednejših imen hrvaške književne in časnikarske scene. Svojo literarno pot je začel kot pesnik in pisec kratke proze, s svojim romanesknim prvencem Naš človek na terenu pa je postal eden mednarodno najbolj prepoznavnih sodobnih hrvaških avtorjev.
Helena Henschen, V senci zločina
Roman že pokojne švedske pisateljice Helene Henschen V senci zločina temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil 7. marca 1932 v Stockholmu. Pisateljičin stric, tedaj 23-letni Fredrik von Sydow, z železno palico brutalno do smrti pretepe svojega očeta Hjalmarja von Sydowa ter njegovi hišni pomočnici. Nato se z ženo odpeljeta v Uppsalo, kjer si v hotelu privoščita šampanjec, kaviar in ostrige. Ko ju dohiti policija, je že prepozno − Fredrik z revolverjem ubije še svojo mlado ženo, na koncu pa sodi sebi. Z morilcem umre tudi uganka, toda Fredrik za sabo le pusti nekaj napol jasnih sledi, odprtih za interpretacije. Dogodek je globoko zaznamoval pisateljičino družino, pretresel pa je tudi celotno Švedsko, saj je bil Hjalmar von Sydow spoštovan parlamentarec, politik in direktor Švedskega združenja delodajalcev. V pisateljičini družini je dogodek postal tabu, o katerem nihče nikoli ni spregovoril. Helena Henschen v svojem romanu poskuša razumeti ta tabu ter vzrok za okrutno dejanje. Knjiga je mešanica zgodovinskih dejstev in fikcije.
Mita Gustinčič Pahor
Prevajalka in avtorica spremne besede Mita Gustinčič Pahor je skušala odgovoriti na nekatere odprte dileme in prišla do spoznanja, da je do zločina prišlo zaradi upora proti nekim meščanskim okvirom in občutja ujetosti v družbeni in družinski okvir ter seveda v družbene norme, kot je bila tedaj nosečnost brez zakona.
Helena Henschen se je rodila v Stockholmu, kjer je vse svoje poklicno življenje delala kot grafična oblikovalka. Bila je tudi ena izmed ustanoviteljic modne znamke Mah–Jong. Kot pisateljica je debitirala leta 2004 z romanom V senci zločina, za katerega je leta 2009 prejela nagrado Evropske unije. Umrla je nepričakovano, leta 2011, sredi pisanja svojega tretjega romana. Napisala in ilustrirala je tudi nekaj knjig za otroke.
Ivan Cankar je prišel na vrsto še enkrat, v sodelovanju s Slovensko matico, ki je ponatisnila Cankarjev roman Novo življenje iz leta 1908.
Dr. Ignacija Fridl
Ignacija Fridl je spomnila, da je Cankar sodeloval s Slovensko matico na povabilo njegovega učitelja Frana Levca. Cankar je pri Slovenski matici izdal kar deset knjig, med njimi romana Na klancu in Martin Kačur. SM bo v naslednjih letih ponatisnile vse Cankarjeve knjige, ki so jih bili nekoč izdali.
Predstavitev je začel in končal Mitja Čander, glavni in odgovorni urednik Beletrine.
Mitja Čander
Marijan Zlobec