V Narodni galeriji smo bili priče zaključku Evropskega leta kulturne dediščine. Kaj je imela NG s tem, koliko evropskega denarja je dobila za varovanje svoje dediščine, kaj vse je bil njen rezultat evropske akcije in razglasitve, seveda s posebej za to dodeljenimi še državnimi sredstvi, nismo slišali, tako kot ne kritike realnega ali dejanskega stanja varovanja kulturne in umetniške dediščine. Je pa o tem, kaj si misli o naših kulturnih spomenikih, v Mohorjevem koledarju 2019 razmišljal dr. Damjan Prelovšek, največji poznavalec arhitekta Jožeta Plečnika na svetu in dolgoletni sodelavec več ustanov na področju umetnostne zgodovine, kulturne politike in politike, saj je bil med drugim slovenski veleposlanik v Pragi.
Dr. Damjan Prelovšek, foto Marijan Zlobec
Dr. Prelovšek se v spisu Naši kulturni spomeniki – Ob koncu Evropskega leta varovanja kulturne dediščine sprašuje, zakaj smo Slovenci tako brezbrižni do izgubljanja spomeniškega fonda in s tem narodne identitete, zakaj med deklarativnostjo in prakso velja tako velik razkorak? Prepričan je namreč, da imamo “eno najmanj učinkovitih varstvenih ustanov in najslabšo zakonodajo na tem področju. Gotovo je še nekaj držav v Afriki in na drugih celinah, ki temu vprašanju posvečajo manj pozornosti, vendar vedno ni bilo tako.” Ob tem omenja čas med obema vojnama in delo dr. Franceta Steleta, kot ga danes nimamo niti v sanjah. Tako kot nimamo nikogar, ki bi užival tako spoštovanje.
Prelovšek trdi, da se na Ministrstvu za kulturo ukvarjajo z vsem drugim in obnovi kulturnih spomenikov “namenjajo le sramotni drobiž”. Pri tem poda primerjavo, da daje država za obnovo vse kulturne dediščine le toliko kot za en celovečerni film, (pa še ta dobi zelo malo, kot tarnajo filmarji).
Avtor trdi, da take razmere trajajo že od povojnega časa, ko so bile cerkve in gradovi simbol razrednih sovražnikov proletarskega primitivizma (posebej omenja Ivana Mačka Matijo).
Prelovšek trdi, da “nismo nič boljši od talibanov, ki odstranjujejo, kar ni povezano z njihovo vero.” V poročilih Ministrstva za kulturo Prelovšek opaža vedno iste objekte, katerih obnova se ne premakne nikamor. Trdi, da lahko na prste ene roke preštejemo, kar je bilo rešenega, medtem ko vse druge grajske stavbe propadajo naprej. Več denarja se porabi za projektiranje kot za resnično obnovo.
Avtor napada nenehno spreminjanje zakonodaje, ki nikoli ni bila dorečena, medtem ko za razmere v samostojni Sloveniji ugotavlja, da je spomeniški zakon nastal pod vplivom arheološke stroke.
“Vsa izredno draga izkopavanja so glede na to, kar se nam podira pred očmi, dala razmeroma zelo skromne rezultate.”
“Zakon ne predvideva nikakršnih licenc za izvajalce del na spomenikih.”
“Zakonsko imamo tri kategorije spomenikov, ne da bi imeli zanje sploh jasno izdelane kriterije, ali pa vsaj vedeli, kaj vse imamo.” Najbolj je napadel kategorijo “spomenik lokalnega pomena” (za katerega država ne prispeva nič).
Ko pride na konkretne primere, pokaže s prstom na propadajoči Plečnikov stadion za Bežigradom.
“Slovenska posebnost je, da izdelovalec avtomatov za igre na srečo v očeh javnosti velja za skrajno moralnega filantropa in z njim sočustvuje, ker mu ne dovolijo takoj uničiti Plečnikovega dela.”
Prelovšek je obsodil delovanje slovenske veje mednarodnega združenja varuhov spomenikov ICOMOS, češ da domačih težav ne vidijo, ker jih zanimajo samo svetovni problemi. Samo potujejo v tujino in se udeležujejo konferenc, pred kratkim pa so zavrnili obnovo Pečnikovega stadiona v prvotni podobi.
Težko je prebrati Prelovškov tekst do konca, ne da mu hkrati ne bi mogli dodati še nešteto drugih in drugačnih primerov propadanja slovenske kulturne dediščine, še več, načrtno in samovoljno uničevanje, kot omenja ljubljanski hotel Bellevue, Rakušev mlin, Kolizej, Klavnico… (Pozabil je na Cukrarno, Rog…).
“Uslužbenci zavoda se ukvarjajo s pisanjem poročil in drugo pisarniško navlako, za obisk terena pa jim ostaja komaj kaj časa. Zaradi tega pogosto nimamo niti osnovne dokumentacije o podirajočih se objektih.”
Prelovšek kritizira stroko, češ da je ni, ker prihajajo konservatorji iz različnih študijskih smeri.
Zelo je napadel obnovo Plečnikove hiše v Trnovem, češ da je pri tem prišlo do napak in pomanjkljivosti. Vse našteje, nato pa komentira nagrade, ki jih je obnova prejela (in smo slišali na slovesnosti v Narodni galeriji). “Vse to se lahko dogaja, če jo ocenjujejo ljudje, ki so prav tako neuki kot varuhi spomenika.” Prav tako zelo napade obnavljanje barjanske cerkve, v kateri se je celo pojavil plastični Plečnik…
“Glavni vzrok tega nezavidljivega stanja je v pomanjkanju domoljubja.”
Prelovšek opozarja na nevračilo gradov prvotnim lastnikom (Slovenska Bistrica), tako kot na divje lastninjenje (Podčetrtek, Štatenberg, Šmarje pri Jelšah)… Država se je odrekla nekaterim gradovom, kot so Cmurek, Hrastovec, Dornava, Viltuš, Slivnica, Črnci pri Apačah, zaklenjeni grad Turjak, Negova, Pišece, Borl, ki ga je pred leti nekdo želel kupiti in obnoviti, pa so mu odmerili previsoko kupnino, spregledali pa, da je strošek obnove in vzdrževanja nekajkrat višji…
“Z nesposobnostjo je Ministrstvo za kulturo preprečilo tudi skupni vpis Plečnikovega dela na seznam svetovne kulturne dediščine, ki so ga že pred dobrim desetletjem predlagali Čehi. Zdaj na ministrstvu pravijo, da se bodo sami prijavili, kar je čisti nesmisel, ker v Evropi UNESCO več ne podpira samostojnih nominacij. V začetku lanskega leta je minister Peršak obiskal Prago, kjer so ga poučili, da je bil Plečnik velik arhitekt. To je po vrnitvi tudi javno povedal, a takoj nato spet pozabil. Našo odločitev so na Češkem sprejeli z velikim začudenjem in nejevoljo, še zlasti, ker se je naša delegacija pred njimi širokoustila z odličnim sodelovanjem, ki ga je nato poteptala.”
Kaj je treba storiti; vsekakor zamenjati vse ljudi, ki niso nič naredili ali pa le škodili, na novo ovrednotiti naš spomeniški fond in določiti prioritete delovanja in javnemu dobru priznati prednost pred interesi posameznikov. Takoj je treba ukiniti oznako spomenik lokalnega pomena, kar pomeni, da to sploh ni spomenik in si ga posamezni občinski veljaki razlagajo po svoje, kot da tak spomenik ne bi bil del našega skupnega bogastva.
Škoda, ker Prelovšek ne omenja še več spomenikov in gradov, tako da bi še bolj opozoril na propadanje kulturne dediščine, pa omenil kakšno izjemo pozitivnega zgleda obnove ipd. On ne najde niti enega primera za zgled.
Kaj je regionalni razvoj v okviru EU, kaj čezmejno sodelovanje, kaj vse EU sploh omogoča, a se iz čiste lenobe birokracije ali javnih uslužbencev ničesar ne lotevamo, popularno rečeno ne črpamo evropskih sredstev, tudi iz tega zapisa ni razvidno. Očitno pa je še huje, saj majhne občine denarja za obnovo nimajo ne sedaj in ga ne bodo imele nikoli.
Narodna galerija se je s klovnovsko ceremonijo v imenu Evropskega leta kulturne dediščine pustila zavesti dnevni politiki. Kot smo videli dejavnost Dejana Židana, je kot kmetijski minister reševal kraški teran in izvažal vino ter mleko na Kitajsko, potem dosegel svetovni dan čebel (20. maja), medtem ko čebele spričo strupov ravno pri nas pridno poginjajo, sedaj pa rešuje kulturno dediščino na način omenjanja števila proslav in dogodkov ter “dvigovanja zavesti o potencialu naše kulturne dediščine za identifikacijo, sodelovanje in razvoj v luči heterogene evropske družbe.”
Dvig je dvig nečesa konkretnega, tu vsekakor dvig milijonov evrov za konkretni namen varovanja kulturne dediščine. Vse drugo ni dvig, ampak proslavno pihanje v zrak.
Marijan Zlobec