Kako težko je na Slovenskem izvoliti župane in kako pomembni so, vidimo kot komedijo, farso, grotesko, satiro, dramo in dramo absurda skupaj. Tone Partljič je začel pisati novo igro, ob kateri se bomo smejali še leta in leta. Kaj je Moj ata, socialistični kulak v primerjav s samo sedmimi glasovi razlike med dvema županskima kandidatoma, ob desetkrat večjem številu neveljavnih glasovnic in menda številnih drugih ugotovljenih nepravilnostih, ki se jih vedno ugotovi šele po potrebi, ali celo brez razlike: do pičice enakem številu glasov.
Koper je zdravo mesto
Ali so imena važna ali ne, vedo lokalni faktorji, ne pa vesoljna Slovenja, kaj šele Evropa, ki bo z veseljem prebirala poročila, ki jih po svoji službeni dolžnosti morajo prevajati vsi atašeji za tisk vseh akreditiranih veleposlaništev v Republiki Sloveniji, če še ne veste.
Ameriški predsednik Donald Trump dobi vsa poročila v svoj predsedniški urad še preden preberejo poročila na Radiu Slovenija ob šestih zjutraj.
Lepo je v Sloveniji biti županski ne kandidat, najgrše pa biti županski poraženec za las. V takih primerih, oziroma še prej, bi morali sprejeti nov zakon: vladavino dveh, a vsakomur le pol mandata, kar bi bilo najbolj pošteno. Nima smisla, da se ubijamo za borih sedem glasov ali žrebamo, če je volilni rezultat enak.
Ker kaj je bolj očitno, kot da si ljudstvo, torej občani po svoje želijo dva župana ali županji, ne pa le enega.
Najbolj se veselim časov, ko ne bo nihče več želel biti na oblasti. Vse bomo urejali s pomočjo pametnih telefonov: volili, parlamentarili, komisijali, glasovali za nove zakone, sisteme, proračune…
Poglejte nesrečno Anglijo, kako je s svojim referendumom o brexitu vse zavozila in je hkrati vsem za zgled, kako se ne sme delati v imenu ljudstva in z njim.
Najhuje pa je, ko začno neugodno situacijo s svojim poslanstvom mešati odvetniki. Tu ali njim pa pomaga eno samo štetje, četudi z zavezanimi očmi, kot Lukež Drnulja, ko bodo njegovega kozla Lisca tepli po njegovi senci.
Mene pa že udarja štetje vrstic napisanega, zato menim, da tu lahko končam.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Lokalne volitve kot Kozlovska sodba v Višnji gori”
Žrebanje med kandidatoma, ki sta na drugem krogu volitev dobila enako število glasov, je res idiotizem vreden bistroumne literarne jasnovidnosti Kozlovske sodbe v Višnji gori ali Butalcev. Kot da ne bi imeli legalno in legitimno zbranih volilnih rezultatov iz prvega kroga volitev, s katerimi bi jasno in nedvomno lahko ugotovili nedvomnega zmagovalca po volji volivcev – in ne po naključnem žrebu. A v demokratični RS seveda ne gre po zdravi kmečki pameti, ko pa imamo horde pravnih modrecev in umetnjakarskih črkobralskih interpretov, ki zmorejo zamegliti, zakomplicirati in zaplesti tudi najbolj preproste rešitve.