Lepo je bilo na enem izmed kar serije koncertov v počastitev devetdesetletnice slovenskega skladatelja, Prešernovega nagrajenca Jakoba Ježa. Tokrat v Slovenski filharmoniji, kjer so ga s svojim nastopom počastil kar štirje pevski zbori.
Jakob Jež v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Jakoba Ježa so najprej počastili najmlajši, člani Otroškega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, s štirimi skladateljevimi pesmimi; od Polža (1960/1991) na besedilo Ivana Albrehta in En ten tenera (po ljudskih izštevankah) iz leta 1968, do dveh novejših pesmic: Pikapolonica in Hudi veter, obe iz leta 2004 in na besedila pesnice Gitice Jakopin.
Čestitka dekana Akademije za glasbo Marka Vatovca
Marko Vatovec je z odra omenil simpozij v počastitev Jakoba Ježa, ki pa je predstavil širši glasbeni horizont, tudi generacijo skladateljev, ki je z njim sodelovala, tako kot sam koncert ni bil posvečen le skladbam našega jubilanta.
Otroški zbor Glasbene matice Ljubljana in Orffova skupina študentov AG
Otroški zbor Glasbene matice Ljubljana je nastopil v dveh verzijah, a je vendarle prevladovala otroška vokalna. Jež je dojel bistvo mladih pevcev, ki ne le radi pojejo, ampak takoj slišijo, katera skladba je dobra, jim zveni.
Otroški zbor Glasbene matice Ljubljana sam
Dirigent Marko Vatovec je za svoj nastop z Dekliškim pevskim zborom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani Jakoba Ježa postavil v zborovsko soočenje z Alojzom Srebotnjakom (Kraška vas III (S. Kosovel), 1954, Rezijanska, plesi iz Rezije), Lojzeta Lebiča (Črn možiček, 1968, B. Zemljič, Oglas, 1965, Dušan Mevlja) in Pavleta Merkuja (Jezus in ajdovska deklica, 1985, ljudska iz Križa pri Trstu, Sonce ljubo, 1982 čitalniška ponarodela s Krasa.
Dekliški pevski zbor Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in Marko Vatovec
Jakob Jež je s svojimi skladbami Vodomke, 2006, na tekst Ervina Fritza, in Ad astra/K zvezdam, 1988, tu vzpostavil dialog z generacijo, od katere živi in je bil v dvorani le še najmlajši, akademik Lojze Lebič. Tu so se ujeli kot v panorami individualnega in skupnega. Takoj se je pokazalo, da je bil večer programsko smiselno in celoviteje zasnovan ter da so se zbori zelo dobro pripravili za svoj nastop kot počastitveni koncert. Ne nazadnje jih je jubilant opazoval in poslušal iz prve vrste parterja, tako da se mu je zdelo, kot da vsi pojejo samo njemu, kar je seveda izjemen občutek.
Andraž Hauptman s Komornim zborom Orfej Ljutomer
Andraž Hauptman je na oder prišel s Komornim zborom Orfej iz Ljutomera. Dirigent mednarodne reputacije, nekdanji umetniški vodja Komornega zbora Ave, je takoj pokazal, da želi jubileju Jakoba Ježa dodati še en aspekt, pravzaprav že omenjene skladatelje postaviti pred ogledalo, ob katerem jih s strani opazuje Uroš Krek, sicer iz iste skladateljske generacije.
Komori zbor Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in Sebastjan Vrhovnik
Če bi rekel, da je želel Hauptman s Krekom nekako programsko prevagati, pa bi takoj dodal, da je morda bolj želel pokazati njegovo slogovno in zborovsko pestrost, sposobnost obvladanja tako umetno (Psalmus 42, 1991, Samotno ugibanje, Jože Udovič, 1987, Vester, camenae/Kamene, vaš sem, Q. H. Flaccus, 1994, kot ljudsko pesem (Vöra bije, Škrinja orehova). Krek je morda rad malo pokompliciral in pokazal svojo učenost.
Dirigent Sebastjan Vrhovnik
Dirigent Sebastjan Vrhovnik je s Komornim zborom Akademije za glasbo izbral dve odlični zborovski kompoziciji Jakoba Ježa: Farinelli, skica za portret, 1989, z recitatorjem Tomom Varlom, in Stric, 1985, na besedilo Gustava Januša. V obeh je Jež pravzaprav že scenski zborovski skladatelj z različnimi izraznimi aspekti in realizacijami. Nagovarjajo dvorano, da pomaga peti, in zboru, da se razkropi in poišče “izgubljena očala.”
Sopranistka Neža Vasle
Zelo uspela je bila nagrajena ali izbrana kompozicija internega natečaja za zborovsko noviteto AG Nu puite, Musica noster amor, 2018, mladega skladatelja Mateja Kastelica (1994), v kateri je združil renesančno izročilo Gallusa in reformatorja Trubarja, a v sodobnem zborovskem jeziku, tako da se je izognil sleherni liturgiki hkrati pa nakazal možno povezavo z obema najslavnejšima Slovencema v onih davnih časih.
Komorni zbor Orfej in Komorni zbor AG z Igraj kolce Jakoba Ježa iz leta 1966
Jakobu Ježu so se oddolžili s priredbo ljudske Po jezeru na besedilo Miroslava Vilharja iz leta 1985, v kateri je Jež pravzaprav združil dve melodiji, jima dodal dva solista (Neža Vasle, Walter Lo Nigro) in na koncu širšo, žlahtnejšo harmonijo.
Oba komorna zbora s Hauptmanom sta večer sklenila še z Ježevo najbolj znano Igraj kolce iz leta 1966, ko je obdelal belokranjsko ljudsko pesem, tako kot se je z njo pred njim ukvarjal na primer Matija Tomc.
Večer je razgrnil celo panoramo slovenske zborovske pesmi, od petdesetih in šestdesetih let do letos.
Jakob Jež je dočakal devetdeset let, jubilej in slovesnosti. Nekateri so umrli prej, malo mlajši, kot letos Ivo Petrić in Darijan Božič, nekateri še živijo in imajo svoje nove ustvarjalne načrte, kot Janez Matičič…
Veliko je zgledov, ki mlade lahko pritegnejo in jim dajo spodbudo za študij, tu pa seveda predvsem zborovsko petje. Bili so dobri, vsi. Tako zbori kot vsi trije dirigenti, pri otroškem zboru pa je bila napisana le ena, Tatjana Dolenc, a ni dirigirala le ona.
Marijan Zlobec