V milanski Scali se zaključuje operna sezona 2017/2018, preden se bo po tradiciji 7. decembra, na dan svetega Ambroža ali Ambrozija, milanskega patrona, začela nova sezona, kar je največji operni dogodek v Evropi, na katerem ne sme manjkati nihče, ki bi se rad naslednjega dne pojavil v vseh pomembnih italijanskih, pa tudi mednarodnih mediji na ogromnih reportažah z desetinami fotografij, pri čemer mediji skoraj da pozabljajo omeniti, kaj so ti elitneži, ki za vstopnico plačajo dva tisoč evrov, sploh gledali. A je že tako, da se morajo pokazati na ta dan v Scali, sicer jih ni. Tiste medijske objave pa so že toliko vredne. V Scali nikoli ne bo drugače.
Klitaimnestra in Elektra, foto Teatro alla Scala/Brescia in Amisano
Nova sezona se bo začela z malokrat izvajano Verdijevo opero Attila pod dirigentskim vodstvom Riccharda Chaillyja, glasbenega vodje Scale, sicer pa se je kot direktor in umetniški vodja učvrstil Alexander Pereira, potem ko so očitno razčistili položaj okrog uvažanja predstav s Salzburških slavnostnih iger še iz časa, ko je bil sam tam umetniški vodja festivala.
Hugo von Hofmannsthal, foto Wikipedija
Scala je nazadnje imela na programu svetovno premiero Kurtagove opere Konec igre, o kateri sem tu že pisal, in še Straussovo Elektro, za katero je libreto po lastni istoimenski tragediji, ki pa seveda temelji na Sofoklu, napisal sloviti Straussov libretist Hugo von Hofmannsthal. Zakaj je prav on na naši literarni sceni popolnoma prezrt, je vprašanje, na katerega bi si odgovoril samo v smislu popolne nevednosti vseh, ki se z dramatiko in založništvom ukvarjajo, hkrati pa ne hodijo v opero.
Ivan Cankar – Avtoportret
Je pa Hofmannsthala kot avstrijskega pesnika, pisatelja, dramatika, libretista, esejista zelo dobro poznal in občudoval naš pisatelj in dramatik Ivan Cankar, saj sta bila iz iste generacije in v času uveljavljanja oba na Dunaju. Je pa težko reči, koliko je Cankar aktivno poznal dunajsko glasbeno življenje, še posebej v času direktorja Dvorne opere Gustava Mahlerja, a je povsem nemogoče, da o glasbenem dogajanju ne bi prebiral v številnem dunajskem tisku, videl programe, plakate, knjige.
Richard Strauss leta 1911, foto Wikipedija
Hofmannsthal je leta 1900 srečal mladega in izjemno ambicioznega skladatelja Richarda Straussa. Razvilo se je prijateljsko sodelovanje, ki je obrodilo neverjeten sad libretov in oper: Elektra (1909), Kavalir z rožo (1911) (s Harryjem von Kesslerjem), Ariadna na Naxosu (1912, rev. 1916), Žena brez sence (1919), Egiptovska Helena (1928) in Arabella (1933). Seveda pa je Hofmannsthal kot dramatik najbolj znan po priredbi angleške moralke iz 15. stoletja Slehernik, ki jo uprizarjajo na Salzburških slavnostnih igrah od leta 1920, ko sta festival ustanovila skupaj z Maxom Reinhardtom.
Klitaimnestra in Elektra, foto Teatro alla Scala/Brescia in Amisano
Straussova Elektra je težka opera, zahteva ogromen orkester z veliko koncentracijo vseh glasbenikov v njem. Bistveno pa vendarle je, kakšno dramatično moč nosi v sebi sam dirigent predstave in ali jo v napeti interpretaciji vzdrži od začetka do konca. V zadnjem obdobju so bili nekateri izjemni interpreti Elektre, kot dirigenti Georg Solti, Claudio Abbado, Giuseppe Sinopoli, Horst Stein (vsi že pokojni), Daniel Barenboim, še poprej Dimitri Mitropoulos, Karl Böhm, Wolfgang Sawallisch ali celo Carlos Kleiber ali nazadnje Christian Thielemann, Valerij Gergijev in Esa-Pekka Salonen. V Scali je bil napovedan slavni nemški dirigent Christoph von Dohnanyi, a je, kot so mi povedali biljeterji, prišel samo na premiero, potem pa zbolel in se ni več pokazal, tako da je namesto njega dirigiral kar dirigent istočasno uprizarjane Kurtagove opere Markus Stenz. To se je poznalo zlasti pri manjši dramatični moči celotne predstave, ki vendarle sloni na ekstremih, tako kot je podobno psihološko in fizično dogajanje v sami operi.
Sporočilo, da je Orest umrl
Njena sodobnost je tako v zgodovinskem kontekstu in dogajanju, ki ga je iz daljne antike znal aktualizirati že sam Hofmannsthal, še bolj Strauss, najbolj pa sam naš čas, v katerem se lahko dogaja vse to, kar gledam na odru, v vseh možnostih, kombinacijah, izzivanjih, strasteh, dogajanju v podzavesti, z zločini in maščevanji, prav tako zločinskimi…
Antika je zastavila temeljno vprašanje, zakaj je zlo na svetu in v človeku, Hofmannsthal in Strauss, zakaj je to ves čas reflektiralo v kulturi kot zrcalu življenja, sedanja predstava, kot jo je prvotno zasnoval že slavni francoski, danes že pokojni režiser Patrice Chéreau s kolegom, francoskim scenografom Richardom Peduzzijem, pa zakaj se vse mora zgoditi ne glede na tragične posledice brez razrešitve, čeprav naj bi bila dosežena določena katarzičnost, o kateri je v Poetiki, ko je govoeril o antični tragediji, pisal Aristotel.
Patrice Chéreau, foto Marco Brescia
Chéreau tu ni čisto jasen, še manj prepričljiv. Konec opere z Elektrinim plesom je sila neroden, bolj pijan kot zmagoslaven, bolj oglat kot vzvišen, bolj zaprt kot odprt; mrak ali tema, ko pade zastor, ne pove jasno, kaj se je z Elektro zgodilo; ali se je po ekstatičnem plesu zgrudila in umrla O njeni sesti Krizotemis ves čas vemo, da si kot ženska želi življenja, družine, ne maščevanja zločinske matere Klitaimnestre, ki je z ljubčkom Egistom umorila njunega očeta Agamemnona.
Scenograf Richard Peduzzi
Linija maščevanja v Straussovi operi je dvotretjinska, torej prevlada v sferi treh otrok, le da ni jasno, kaj bo z bratom Orestom. Hofmannsthal je ustvaril več faz, s katerimi se dramsko dogajanje razvija po logiki Elektrinega načrta: maščevanje za vsako ceno; ko pride (lažen) glas o Orestovi smrti, bo nalogo izpeljala sama.
Ukazovalna Klitaimnestra
Chéreauju je v predstavi najbolj uspel prihod Oresta s svojim služabnikom, ko se bosta oba izkazala kot morilca; najprej Klitaimnestre in zatem, ob prihodu Egista, še njega. A Hofmannsthal je tu, skupaj s Chéreaujem, bolj natančen, ali pa je režiser želel ta detajl bolj poudariti. Orest sam z nožem, ki ga je prinesel s sabo, ne pa čakal na sekiro, ki jo je Elektra zakopala in potem pred akcijo odkopala, a ni imela časa, da bi jo izročila bratu, umori lastno mater, in to na sceni, ne kot v drugih predstavah, za sceno in se sliši od daleč materino rjovenje.
Zakaj ?
Chéreau je bil tu bolj mafijski; krvno maščevanje ostaja naloga svojih, medtem ko bo Egista umoril Orestov skrbnik; ne nazadnje je zato v operi in na odru. Chéreau je bil veliko bolj medel glede poudarjanja vseh dimenzij same zločinke Klitaimnestre, njenih sanj, vizij, strahov, preganjavic, slutenj, intuicij, nejasnosti, nezaupljivosti do vseh in vsakogar… Njen Zakaj? je bil tu tako medel, da sem se samo čudil. Zakaj jaz, zakaj sem to storila, kaj imam od tega, kako sem mogla narediti takšno usodno napako, zakaj se je vse to zgodilo samo meni…?
Klitaimnestra je imela hude sanje
Če se spominjam, kako je to znala odigrati in odpeti naša Marjana Lipovšek v Londonu z Georgom Soltijem, na Dunaju in v Firencah s Claudiom Abbadom, v Berlinu z Danielom Barenboimom…potem se mi je zdela v Scali Waltraud Meier premalo izrazita, premedla, nedramatična, preveč mirna ob zavedanju, kaj jo čaka. Njena skorajda ležernost je bila v nasprotju z vsem, kar se dogaja v njeni psihi, pa tudi scensko. Tako postane vrhunec predstave prihod Oresta in neprepoznanje sestre Elektre, njegov očitek, da so ga takoj prepoznali vsi drugi; služabniki, ki so se vrgli pred njim na kolena, in psi (prepoznali so me dvorni psi in moja sestra ne ?, poje Orest), je vrhunec opere.
Monumentalnost ne skrije zločinske notranjosti
Te dramatike v Scali ni bilo; daleč so časi, ko so v Elektri skupaj nastopile take pevske legende, kot so bile Birgit Nilsson, Leonie Rysanek, Regina Resnik, Wolfgang Windgassen, Eberhard Wächter in Gundula Janowitz na Dunaju leta 1965.
V Scali smo imeli na odru v vlogi Elektre sopranistko Ricardo Merbeth, Krizotemis sopranistko Regine Hangler, Oresta baritonista Michaela Volleja, Klitaimnestro mezzosopranstko Waltraud Meier, Orestovega skrbnika basista Franka van Hoveja, Egista tenorista Roberta Saccàja…
Elektro je Chéreau v Scali režiral že v sezoni 2013/2014 kot svojo zadnjo opero pred smrtjo. Ostala je na repertoarju in se uveljavila z gostovanji še drugod (Aix- en Provence). Christoph von Dohnányi se je v Scalo, žal le na premiero, vrnil šele po letu 1977, ko je dirigiral zelo težko Schönbergovo opero Mojzes in Aaron.
Dirigent Markus Stenz, foto spletna stran
Dirigiranje dva večera zapored v Scali, kar je padlo na ramena Markusa Stenza, saj dirigentov Elektre nasploh ni veliko, kaj šele, če jih rabiš takoj, se je poznalo v reakciji orkestra; njegovi šibkejši glasbeno-izrazni dramatiki, čeprav je skušal dirigent opero voditi zelo suvereno in prepričljivo, a je že tako, da nastopajoči težko sprejmejo istega dirigenta na dveh zaporednih opernih projektih.
Sopranistka Regine Hengler
Peduzzijevo monumentalno scenografijo, s katero je poudaril golost palače in okolice, hkrati pa prostornost z velikim stopničastim dvoriščem, so dopolnjevali kostumi Caroline de Vivaise s temno in celo črno opravo, tako da je vse dobesedno klicalo po nekih krvavih dogodkih, ki še morajo priti. Sama Elektra s svojim hlačnim kostumom, skorajda kombinezonom, deluje bolj “proletarsko”. Klitemnestra v črnem ni imela neke vzvišene kostumske dodelanosti, bolj je kazala korektnost z nekaj detajli (ogrlica, prstani). Egist se je zdel bolj priložnostni prihajajoči na obisk, oba morilca v črnem pa sta delovala kot kakšna skrita siciljanska v duhovnika preoblečena mafijca.
Baritonist Michael Volle
O Waltradu Meier sem že zapisal, kako je delovala; njen glas je začuda kljub relativni starosti še svež, a vendarle brez zelo poudarjene izrazne moči, kot da se ne bi dovolj trudila, Nasprotno pa je izkoristila zaupanje in svojo interpretacijo Elektre ves čas intenzivirala do končne ekstaze sopranistka Ricarda Merbeth. Sopranistka Regine Hangler je kot Krizotemis, kot rečeno, poudarila svojo ženskost in z njo povezana pričakovanja, pokazala redko liriko in sentiment v operi. Baritonst Michael Volle kot Orest je skušal biti čim bolj resen, markanten, skrivnosten in hkrati nepredvidljiv in posledično strah vzbujajoč, še posebej, ko se ob njem pojavlja skrbnik, basist Frank van Hove. Pri Egistu se običajno poudarja bolj komični značaj, tu pa je bil tenorist Roberto Saccà bolj kot sosed na obisku, ki ne ve natančno, kaj se dogaja in je precej zadržan, ne pa brezskrben. Vsi so bili glasovno izraziti, ustrezni, diferencirani.
Navidezna odtujenost
Operni orkester milanske Scale igra mehkeje, kot bi si ta Straussova opera s poudarkom na tragičnosti in dramatičnosti izrazno zaslužila. Moč zvoka je tu izjemna, a je očitno dirigent ves čas pazil bolj na to, da orkester pevcev ne bi prekril, kar je v tej operi zelo pogost pojav Če pevci niso najbolj dramski, je logično, da bo dirigent zmanjšal dinamiko orkestra, a na koncu spoznaš, da je moč tragedije v njeni eksplozivnosti, a spet ne za ceno zgolj efektov, ampak vsebinskih nians.
Občinstvo v Scali je reagiralo bolj medlo, kot sem pričakoval, da bo. Z malo ovacij in ne tako navdušujoče, verjetno so pričakovali sprva napovedanega dirigenta.
Marijan Zlobec