V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana na Bregu 22 ob Ljubljanici so nocoj odprli nenavadno redko, a hkrati zelo pomembno razstavo; dveh prvih še živečih dam slovenske ilustracije, obe rojeni leta 1927; Ančke Gošnik Godec in Marlenke Stupica. Besedilo je za katalog je prispevala Judita Krivec Dragan, kuratorka razstave pa je Monika Ivančič Fajler. Dobiti v eno razstavišče dve legendarni ilustratorki pri njunih že enaindevetdesetih letih je redkost celo v svetovnem merilu.
Ančka Gošnik Godec, foto Marija Zlobec
Ančka Gošnik Godec se je rodila v Celju. Med drugo svetovno vojno so Ančko zaradi prepevanja slovenskih pesmi začasno izključili iz meščanske šole, kar pa je ni oviralo pri nadaljnjem šolanju, ki ga je do leta 1944 nadaljevala na šoli za oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Takoj po vojni je odšla v Ljubljano in se zaposlila v tiskarni Ljudska pravica, kjer je delala v risalnici.
Leta 1948 je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost, ki jo je nekaj let kasneje uspešno zaključila. Že takrat je sodelovala pri revijah Pionir, Ciciban, Pionirski list in Kurirček, kamor je prispevala številne ilustracije tudi kasneje. Kmalu se je posvetila ilustriranju knjig in s svojimi ilustracijami obogatila marsikatere pravljice. Pogosto je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, za katero je ilustrirala knjige Muca Copatarica, Za lahko noč in druge. Proslavila se je tudi z ilustracijami mnogih ljudskih pravljic, ki so bile z njenimi ilustracijami prevedene v mnoge svetovne jezike.
Je dobitnica cele vrste nagrad in priznanj; dvakrat je prejela Levstikovo nagrado, Zlato pero, Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo, Priznanje Mednarodne zveze za mladinsko književnost.
Ančka Gošnik Godec – Zelišča male čarovnice, 1995
Marlenka Stupica je slikarstvo študirala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu. Diplomirala je leta 1950 in se posvetila ilustratorstvu. Sodelovala je z Mladinsko knjigo ter z revijami Ciciban in Cicido. Poročena je bila s slikarjem Gabrijelom Stupico, s katerim sta imela hčerko, ilustratorko Marijo Lucijo. Ilustratorka je tudi vnukinja Hana. Med nagradami naj omenimo Prešernovo nagrado za življenjsko delo, nagrado Prešernovega sklada, šestkrat je prejela Levstikovo nagrado in dvakrat Zlato pero.
Marlenka Stupica, foto Wikipedija
“Otroška ilustracija je posebej pomembna, njen vpliv daleč presega opismenjevanje in spoznavanje literature. Ob listanju slikanic se (še vedno) učimo opazovati svet okoli nas in medtem ko spoznavamo črke, se učimo posebne likovne govorice. Ta nas čustveno in duhovno bogati, tudi vznemirja, obenem pa jo kot veščino potrebujemo tudi kasneje v življenju. Brez nje smo likovno nepismeni in slepi za dragocena doživetja. Naše pravljičarke imajo velike zasluge, da ima ilustracija v slovenski umetnosti pomembno mesto in ugled v širšem mednarodnem prostoru. Pol stoletja po vesnanih so obudile strastno zanimanje za pravljice in ne vedno prijazno obdobje po vojni, vsaj za otroke, obarvale v mavrične barve domišljije.
Ančka Gošnik Godec – Tri botre lisice
Véliki dami slovenske ilustracije Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica sta prvi akademski slikarki, ki sta svoje umetniško poslanstvo videli izključno v ustvarjanju miniaturnih podob v knjigah in revijah za otroke in mladino. V sedmih desetletjih sta ustvarili tako po obsegu kot kakovosti izjemna opusa in kljub temu, da so se področja vse bolj pogumno lotevale kolegice in kolegi mlajših generacij, jima še vedno ne zmanjka idej. Zato ostajata nepogrešljivi tudi v aktualni podobi sodobne slovenske ilustracije.
Hana Stupica, foto Marijan Zlobec
Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica sta ob redkih sopotnicah in sopotnikih avtorsko najbolj prepoznavni avtorici slovenske ilustracije druge polovice 20. stoletja. Povezujejo ju generacijska pripadnost, izjemen talent in mojstrsko obvladanje slikarskega metjeja, a tudi zaupanje v moč človekove domišljije in odprtost do sveta, kjer imata svoj prostor tako dediščina kot sodobne ustvarjalne prakse. Tudi zato lahko ob pregledu njunih del opazujemo vplive sočasnih umetniških gibanj v svetu, nove poglede na razumevanje oblik in uporabo barv, formiranje prostora podobe in likov v njem.
Marlenka Stupica – Trnuljčica, 1954
Nedvomno sta skrbno spremljali razvoj modernistične umetnosti, posebej slikarstva in grafike. Od tu naprej pa se med seboj razlikujeta. Vsaka je že v začetku našla svoj lasten, še danes prepoznaven in izviren slog, v veliki meri povezan tudi z izborom ilustriranih povedi kot morda še bolj, v estetskih in emocionalnih, duhovnih vzorih iz preteklosti.
Marlenka Stupica – Grdi raček, 1993
V umetniškem opusu Ančke Gošnik Godec bi težko spregledali zavezanost tradiciji domačega pripovedništva, ki so ga v likovni umetnosti uveljavili z lokalnim izročilom prepleten pravljični internacionalni gotski slog na freskah podeželskih cerkva, secesijska fantastika in bogata domača etnološka zapuščina. Slikarki pronicljivega pogleda in posebnega, nikoli jedkega smisla za humor je bila bližja intimistična, domačnostna in topla, kdaj tudi trpka atmosfera kakor pa dramatika in baladnost, tako ljuba nemškim romantikom, ki so vse do vesnanov tudi našim otrokom v podobi pripovedovali pravljice.
Marlenka Stupica – Palčica, 1976
Že v prvih obsežnejših zbirkah pravljic in drugih zgodbah je Ančka Gošnik Godec s posebno pozornostjo in velikokrat hudomušnostjo slikala pravljična bitja, ki so izvirala iz mitične zavesti in oblikovala pomemben del nacionalnega izročila. Zmaj, bela kača s kronico, vile, povodni mož, čarovnice, živali s povsem človeškimi nravmi so skupaj z ljudmi od nekdaj prebivale v pripovedih naših prednikov. Slikarka veliko časa preživlja v naravi in jo zato tudi zelo dobro pozna.
Ilustracije Ančke Gošnik Godec na razstavi, foto Marijan Zlobec
Številni liki iz pravljic in pesmic, ki jih je vse od petdesetih let minulega stoletja v knjigah in revijah upodabljala Marlenka Stupica, so generacijam ljubiteljev slikanic postali že splošno prepoznavni simboli, večinoma prastarih, celo arhetipskih vsebin. Nekateri znani pravljični junaki so zato desetletja ohranili prav tisto podobo, ki jo je naslikala ona, Tako za nas Sneguljčica bratov Grimm ne more biti katerakoli deklica, temveč predvsem Marlenkina lepa punčka dolgih črnih las, rdečih ličk, obdana z drobcenimi igrivimi škratki v značilnih rdečih škorenjčkih.
Nocoj na razstavi obeh ilustratork, foto Marijan Zlobec
Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica na poseben način ohranjata daljne vezi z bogatim kulturnim izročilom našega širšega prostora. Skozi izvirne pristope ohranjata živ duh časa in prostora tudi v sodobnih pravljicah. Kdo ve, če se v tej odprtosti na pol stvarni, na pol umišljeni podobi sveta ne skriva pravi odgovor na vprašanje, zakaj se lahko istih besedil lotevajo različni ilustratorji, a jih uspejo narisati in pobarvati vsakič drugače. Žal tega ne zmore vseh tehničnih znanj poln računalnik, saj brez človeka ne premore čustvenih in duhovnih vsebin, nujno potrebnih za pravo umetnino. (Iz besedila Judita Krivec Dragan v katalogu)
Marlenka Stupica – Rdeča kapica, 1953
Kot je razvidno, naši mednarodno znani ilustratorki s 70-letno ustvarjalnostjo še nista prejeli kakega državnega odlikovanja.
Sta pa generalki, čeprav ne salutirata.
Marijan Zlobec