Predstavitev knjige Leta strahote avtorjev dr. Petre Svoljšak, predstojnice Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, in razisovaca dr. Gregorja Antoličiča, v knjigarni Konzorcij kaže na to, da se 34. Slovenski knjižni sejem še ni končal in da je tema prve svetovne vojne tako rekoč neizčrpna, tako kot zanimanje zanjo. V zadnjem času je o njej izšlo že okrog štirideset knjig, smo slišali na opoldanski predstavitvi.
Tine Logar je čakal na knjigo šest let, vse fotografije Marijan Zlobec
Če bi rekel, da je urednik v pokoju pri Cankarjevi založbi, pred dnevi Schwentnerjev nagrajenec Tine Logar, najprej pojasnil, da je pričakoval knjigo že ob božiču leta 2014, je s tem že podal kritiko na račun počasnosti njenega nastajanja, ki je za svoje rojstvo potrebovala bistveno več let. Zamudila je začetek in konec prve svetove vojne, se pravi stoletnico, zamudila še naslednji jubilej; nastanek Države SHS 29. oktobra 1918, a še ujela nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918.
Avtorja in založba so se odločili za celovit pogled na prvi svetovno vojno, čeprav je sam naslov Leta strahote vzet iz Cankarjevih Podob iz sanj, kot je v uvodu v knjigo zapisano, da so bile “te Podobe iz sanj napisane v letih strahote 1914 – 1917”. Logar je opomnil, da so se v knjigi spomnili še stoletnice smrti Ivana Cankarja, in sicer tako, da so na začetek in konec knjige uvrstili dve tipična teksta, črtici, ki se navezujeta na prvo svetovno vojno: Gospod stotnik in Kostanj posebne sorte. Uvod pa je dodal pisatelj Tone Partljič, ki pa se je omejil na Ivana Cankarja: Ivan Cankar – Včeraj in danes. Partljič lepo pove, da je za Slovence največji rezultat vsega, kar se je v preteklosti dogajalo, da imamo svojo državo. O Cankarju pa je ugotovil, da smo v preteklih desetletjih več govorili o pisatelju kot o zgodovinski “letih strahote 1914 – 1918.” O Cankarju ugotavlja, da se mu o sto letih (od njegove smrti) ne godi krivica.
Hinko Smrekar – Karikatura Ivana Cankarja
“Če bi se Ivan po sto letih malo vrnil, bi bil morda precej presenečen. Kamor bi šel, bi našel knjižne police s svojimi zbranimi in izbranimi deli; pogosto bi lahko zavil v gledališče in gledal kako svojo igro; če bi imel srečo, bi jo morda ob popolni odgovorni in neodgovorni svobodi režiserjev tudi prepoznal…” (str. 25)
Gregor Antoličič
Vse to, o čemer piše, pa dokazuje bistveno sporočilo celotne zgodovinske knjige; kako strahoten nesmisel je bila Velika vojna in kako je trpel slovenski narod, slovenski vojaki na frontah, kamor so že bili poslani, a smo slišali opombe, da se je vojna poznala povsod, ne le na bojiščih; v Ljubljani, v zaledju, kjer so nastajale bolnišnice in zavetišča za ranjence v tako rekoč vseh javnih zgradbah (Antoličič).
Petra Svoljšak je poudarila pogled na celoto, sistematiko, časovno kronologijo, bogato bibliografijo, skratka čim večjo preglednost. Ne pa omejenost na Soško fronto.
Petra Svoljšak
Približno 36 ali 37 tisoč slovenskih vojakov je padlo za državo, ki jim je bila slaba mačeha, ugotavljajo avtorji. Največja tragedija pa je bila, kot je včeraj v Slovenski matici rekel Boris Pahor, da so se Slovenci bojevali na obeh sovražnih frontah in da jih v očeh Italijanov ali Avstrijcev ni bilo škoda. In ker je Italija (kot vedno) na koncu zmagala, je dobila “vojn plen”, ki so ga z Rapalsko pogodbo 12. novembra 1920 najbolj občutili sto tisoči Primorcev…
Zadovoljstvo po začetkih s knjigo leta 2013
Ironija praznovanj konca prve svetove vojne je v tem, da so svojo zmago pred kratkim praznovali Avstrijci (s slovesnostjo v dunajski Državni operi, in celo z nagovorom slovenske pesnice in pisateljice Maje Haderlap), pa Italijani (z vojaško parado v Trstu), pa Evropejci in Američani (v Parizu), le Slovenci nismo vedeli, kaj bi naredili s to dvakrat nesrečno prvo svetovno vojno. Predsednik Borut Pahor je šel k spomeniku na Žale, smo slišali na predstavitvi knjige.
General Svetozar Boroević von Bojna, soški lev
Slovenska država ni počastila ničesar, niti v sanjah ni ponovila jubileja tistega dogodka, o katerem vendarle priča objavljena fotografija v naši knjigi in se je zgodil na Kongresnem trgu ob razglasitvi omenjene Države Slovencev, Hrvatov, Srbov 29. oktobra 1918. Obstajala pa je le do 1. decembra 1918, do združitve Države Slovencev, Hrvatov, Srbov s Kraljevino Srbijo. Tako je nastala Kraljevina SHS.
Iz serije italijanskih razglednic Cecco Beppe
Slovenska država letos kot da nima kaj praznovati, se je pa slovenski narod osvobodil vseh zadreg o javnem obravnavanju prve svetovne vojne. Petra Svoljšak je sicer poudarila, da pisanje o prvi svetovni vojni nikoli ni bila prepovedana tema, je pa bila nekoliko umaknjena ali potisnjena na stran javnega zanimanja. Zgodovinarji so obravnavali druge teme, prvo svetovno vojno pa pospravili v zgodovinski predal. Se je pa medtem zgodovina zgostila, različne izkušnje in pričevanja so se selekcionirale, kronologija dogodkov je jasnejša.
Cesar Franc Jožef
Tine Logar je upravičeno spomnil, da je bila Slovenija v sklopu monarhije že petsto let in da smo Slovenci živeli v svoji državi z glavnim mestom Dunajem, v katerem smo imeli svoje državne uslužbence. Dunaj je bil naš, ne tujina.
Svoljšak je še omenila, da je bila Slovenija tedaj del globalnega procesa, ne pa lokalnega, zgolj slovenskega; naš mali prostor je bil zanimiv za velike države.
Bitka pri Doberdobu
Morda je bila opozorilna misel soavtorice Petre Svoljšak, da je “vojna brezbrežna in o njej ne bom nikoli povedali vsega.”
Logar pa je ugotovil, da se knjigi ne pozna, da sta jo pisala dva avtorja, ampak izpade vse tako, kot da bi jo pisal le eden.
Na juriš
Knjiga ima precej slikovnega gradiva, tudi z Dunaja, a bi tega bilo lahko še več, zlasti propagandnih in ilustriranih razglednic z vojnimi prizori ter dokumentov iz zaledja, ki dejansko potrjujejo tezo o angažiranosti vseh slovenskih krajev daleč stran od neposrednih vojnih spopadov.
Boj na nož
Avtorji so hvalili oblikovalca Mateja Nemca, češ da se je maksimalno potrudil in izkazal, a v soavtorstvu vseeno še ne nastopa.
Marijan Zlobec