Opoldan je Slovensko matico v Ljubljani obiskal slavni slovenski pisatelj Boris Pahor. Srečanje s pisateljem, ki je že krepko vstopil v svoje 106. leto, je pripravila Slovenska matica ob izidu knjige Darke Zvonar Predan Boris Pahor – najini pogovori. Knjiga je izšla pri Kulturnem centru Maribor, v knjižni zbirki Frontier, ki jo vodi Dušan Hedl.
Boris Pahor danes v Slovenski matici, vse fotografije Marijan Zlobec
Prisotne je uvodoma pozdravil predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, avtorico pogovorov pa predstavil publicist Ivo Jevnikar iz Trsta.
Predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič
Darka Zvonar Predan je diplomirala iz sociologije na ljubljanski FDV. Dolga leta je bila novinarka Večera, ki je tudi po upokojitvi ostala njegova sodelavka. V njenem časnikarskem delu, za katero je bila nagrajena z nagradama Tomšičevega in Jurčičevega sklada, še posebej izstopajo intervjuji z zanimivimi sodobniki. Boris Pahor – Najini pogovori je njena tretja knjiga. Lani so izšli Tržaški pogovori in predlani Beograjski pogovori.
Darka Zvonar je žena najprej novinarja, publicista in glavnega ter odgovornega urednika pri Večeru v Mariboru, nato pa diplomata Milana Predana, ki je bil med drugim v Trstu namestnik generalnega direktorja sekretariata Srednjeevropske pobude. V Mestu v zalivu, kot je naslov ene izmed Pahorjevih knjig, so se Predanovi velikokrat srečevali prav s pisateljem Borisom Pahorjem.
Darka Zvonar Predan
Pogovori pa so sicer začeli nastajati že poprej, še posebej prvi in najobsežnejši še za Novo revijo, ko je bilo Borisu Pahorju šele devetdeset let, to je leta 2003. Avtorica pogovorov je med drugim zapisala, da šteje med najlepša darila usode, ko jo je jeseni leta 2002 za štiri leta popeljala v Trst, kjer se je spoznala z Borisom Pahorjem. O samem naslovu Najini pogovori pa je pripomnila, da je morda zavajajoč, saj so v knjigo poleg intervjujev uvrščeni še njeni drugi članki in zapisi, glose in komentarji, povezani z njim. Srečevanje s Pahorjem je bila zanjo učna ura zgodovine. Prvi in najobširnejši intervju je nastal po prvih, a večkratnih srečanjih s pisateljem. Objavljen je bil, kot rečeno, v Novi reviji, v trojni številki (avgust, september, oktober) leta 2003 pod naslovom Že Dante jih je ožigosal za šlape. Dragocenost že prvega intervjuja je v tem, da je pred izidom knjige Boris Pahor dodal svoje opombe, skupaj 15, ki marsikaj na novo ali podrobneje predstavljajo ali dopolnjujejo.
Ivo Jevnikar
Drugi intervju ima naslov Predsednik naj gre v Rim, ne pa v Sudan (Večer, 2006). Tokrat je Pahorju v zapisu pod Prejeli smo odgovarjal dr. Dimitrij Rupel. Pahor mu je v Pismih bralcev odgovoril nazaj, potem spet Rupel in Pahor do konca.
Priprave na začetek
Naslednji zapis ima naslov Od taboriščnika do viteza (Večer, 2006), sledi pa prav tako zapis Zamorci z brega Lepe Vide (Večer, V soboto, 2007). Nanj se je Pahor odzval z osebnim pismom novinarki.
Boris Pahor je postal francoski “vitez” je naslednji kratek pogovor (Večer, Kultura, 2007), sledil pa je daljši Naši ljudje še danes čakajo na neko uradno zadoščenje (Večer, V soboto, 2008). Med zapisi so potem Ne samo Judi, bili s(m)tudi politični zaporniki (Večer, Kultura, 2008), Ogenj prvič, ogenj drugič (2008, 7 dni). Še vedno verjame v ljubezen (Večer, Kultura, 2008), Od branjevčevega sina do kandidata za nobelovca (Večer, V žarišču, 2009), Modrost in skromnost (Večer, V soboto, 2009), Ogenj Pahorjevih 96 let (Večer, Kultura, 2009), Primorska in Pahor (Večer, V žarišču, 2009), Prisluhnimo jim (7 dni, 2009), Vsa manjšina stoji za Pahorjem (Večer, Kultura, 2010), Nekoč je bil Zaliv (Večer, Kultura, 2010), Vpliv na Kocbeka ali Pahor ob jamboru (Večer, Kultura, 2010), Pahor in Afrika (7 dni, 2011), Sto in več (7 dni, 2012), Magris bi ga imel za varuško (7 dni, 2013), Gašparijada in pahoriana (Večer, Neuradno, 2013), Stoletnik, ki je trikrat rekel ne (Večer, Kultura, 2013), Pahor kot blagovna znamka (Večer, Pogledi, 2013), Klonirajmo stoletnika (Bonbon, 2013), Spet se je našel bogat slovenski mecen (Večer, Kultura, 2015), Vse najboljše, gospod Pahor ! (Večer, Pogledi, 2015)
Krajši pogovori so En zločin ne pere drugega (Večer, V žarišču, 2010), Vila Sloveniji, pisma javnosti (Večer, Kultura, 2010), Preveč hudega za majhen narod (Večer, V žarišču, 2012), Primorci so zdaj najbolj barabe (Večer, V soboto, 2012), in spet daljši Brez ljubezni danes ne moremo nič (Večer, V soboto, 2017).
Boris Pahor ima neverjetno kondicijo in lahko govori več kt šolsko uro brez pavze
Boris Pahor je ob predstavitvi knjige povezal spomine in vtise, presenetljivo pa končal s predlogom Slovenski matici, da ga spet povabi, da bi predstavil knjigo svoje pokojne žene Rade, ki je sedaj bila prevedena v italijanščino in prejela nagrado, SM, ki je knjigo izdala v slovenščini in je že pošla, pa predlagal, da jo ponatisne.
Ivo Jevnikar in Boris Pahor
O ženi Radoslavi Premrl, sestri narodnega heroja Janka Premrla Vojka, je še enkrat povedal, da je ni bil vreden, da ga je tolerirala, tudi ko je simpatiziral z drugimi ženskami in ženami, a sta sklenila dogovor o svobodi oziroma bolj svobodnem razmerju. Pahor je tedaj prijateljeval z intelektualko Žagar iz Kranja, s katero si je dopisoval in je potem nastala knjiga.
Če podčrtamo nekaj glavnih poudarkov z več kot eno uro dolgega Pahorjevega nagovora, potem je treba najprej poudariti njegovo sporočilo o Slovencih in slovenskem narodu.
Slovenci svoje prave napisane zgodovine še nimamo
Pahor je zatrdil, da Slovenci svoje prave (napisane) zgodovine še nimamo, ker so bili tu posredi različni interesi in zahteve. Spet je polemiziral s Kardeljevo tezo o nacionalizmu, ki pa ni nič drugega kot narodna zavest ali zavest o pripadnosti slovenskemu narodu in slovenskemu jeziku kot temeljni danosti.
Pahorjevo opažanje je, da je slovenski narod med kulturno in umetniško najbolj nadarjenimi na svetu.
Pahor je spregovoril o nekaterih dogajanjih med prvo svetovno vojno in po njej, pa o meji po drugi svetovni vojni… O italijanskem zakonu o spominu na fojbe je rekel, da je krivičen oziroma nepošten, a je hkrati povedal, da si Istra tega, kar je tedaj prestala, ni zaslužila. Opozoril je, da imajo v Italiji že ulice o fojbah, ne povedo pa, kaj je fašizem storil ljudem.
“Škoda, da se Borut Pahor piše Pahor”
Boris Pahor je omenil tudi problem morske meje s Hrvaško. Po njegovem je bila napaka že v tem, da so odločanje o meji predali v razsodbo Evropski uniji, ne pa, da bi ta problem uredili sami. “Škoda, da se Borut Pahor piše Pahor”, je dobesedno dejal o predsedniku države, ki je bil tedaj predsednik vlade. Pahor je rekel, da bi vsak sosed tako reagiral (kot reagira Hrvaška), če bi imel take sosede (kot so Slovenci). Če se nekdo ni sposoben postaviti zase, se braniti in zagovarjati svoj prav, je že izgubljen.
Boris Pahor je dejal, da čaka dan, ko bodo v slovenskem parlamentu razpravljali o zakonu, ki bo določal narodno vzgojo v šolah, po katerem bodo otroci imeli pavico in dolžnost do narodne vzgoje in ljubezni do svoje domovine ter vzgoje v ponosne Slovence.
Slovenci smo med najbolj samomorilskimi narodi
Pahor je ugotovil, da smo Slovenci med najbolj samomorilskimi narodi v Evropi, ker nam manjka ponosa in samozavesti, smo klečeplazni do drugih, ki pa so v bistvu “hohštaplerji”.
Presenetljivo pa se je Pahor dotaknil še enega segmenta, o katerem nikoli e govori. Prvič je napadel Slovence kot prevelike častilce Marije, Device Marije in Kristusove matere. Napadel je v smislu, da jo kličemo na pomoč, namesto da bi probleme znali reševati sami, Spomnil je, da Marije že Trubar ni maral.
“Slovenci bi morali bolj misliti sami nase, ne pa na Marijo”
“Slovenci bi morali bolj misliti sami nase, ne pa na Marijo,” je dejal. Spomnil pa je na revijo in zbornik Krog iz tridesetih let 20. stoletja, v kateri so bile objavljene razprave o duhovnem gibanju na Slovenskem, ki mu je pripadal tudi Edvard Kocbek.
Pahor je spomnil, da se je Kocbek razšel s škofom Rožmanom, potem ko mu je le-ta očital heretičnost in herezijo (v njegovem Premišljevanju o Španiji in v člankih v Krogu). Pahor je Kocbekovo herezijo zagovarjal. Spomnil je, kako je Cerkev sežigala “čarovnice”, ob omembi Rožmana pa ravnanje papeža (tedaj je bil Pij XII.), ki ni dovolil (kristjanom) sodelovanja s komunisti. Kocbek tega ni upošteval in bil mnenja, da papež tega ne more prepovedati, (če se je v Sloveniji dogajala okupacija). Kocbek se je zavestno odločil za sodelovanje s komunisti, čeprav je vedel, da se pripravlja in izvaja revolucija, ker je bil za narodno osvoboditev.
Salomonska razsodba glede Tržaškega in Koprskega zaliva
Pahor se je dotaknil povojne meje ob morju in spoznal, da je šlo za nekakšen kompromis, po katerem je Italija dobila Trst in Tržaški zaliv, Jugoslavija (Slovenija) pa Koper, Izolo in Piran. Po njegovem mnenju je šlo za nekakšno salomonsko razsodbo.
O Trstu je dejal, da bi bilo bolj ubogo mesto, če Slovencev v mestu ne bi bilo. Spomnil je, da so se v Trstu zanj začeli zanimati, ko je o njem začel pisati francoski tisk, omenil je pol strani v pariških dnevnikih Le Monde in celo stran v Figaroju, potem pa milanski dnevnik Il Corriere della sera,
Kaj vse o Pahorju piše svet, ne bomo nikoli izvedeli
(Pahor tega ni povedal, vendar je iz arhiva tega dnevnika razvidno, da je doslej objavil že kakih 150 člankov o Pahorju, pogovorov, citatov ali odlomkov iz njegovih del, recenzij, zapisov o posameznih problemih, še posebej iz italijanske ali tržaške zgodovine, skupne objave v vsem italijanskem tisku pa so nepregledne, saj gredo v stotine. Pahor morda niti ne ve, da je imel v največji Feltrinellijevi knjigarni v Firencah v italijanščini bralcem hkrati na voljo kar osem svojih knjig, kot sem jih sam naštel).
Nekropolo so ocenili za Nobelovo nagrado
Zanimivo pa je, da je Pahor med svojimi knjigami omenil Nekropolo, češ da so jo ocenili kot roman za Nobelovo nagrado. Omenil pa je, da je sedaj pred izidom italijanski prevod romana Zatemnitev.
Požig Narodnega doma 13. julija 1920 se je zapisal v možgane kot motnja
Pahor je spomnil na svoje doživljanje fašističnega požiga Narodnega doma pri sedmih letih. Tedaj so stanovali na Via Commerciale in so se videli dim in plameni po vsem Trstu. To ga je tako pretreslo, da se je zapisalo v njegove možgane kot motnja in vplivalo na razvoj, tako da se je od te izkušnje osvobajal kakih dvajset let.
Pahor je spomnil na dilemo, ko je odraščal: kaj boš, ko boš velik, kaj boš postal, ga je spraševal oče. Ni bilo rasti, ne perspektive. Pred sabo je videl samo pesimizem in bil psihološko ranjen, tako da se mu je prirasel strah izginotja.
Pahor zahteva spremembo zakona o slovenski himni
“Ne razumem, zakaj hoče biti mladina povsod enaka, solidarna, kot vsi smo državljani sveta. Kako morejo zanikati svoje bistvo, tudi v Sloveniji. Bolj jih briga svet kakor to, kar je bistvo v človekovem življenju, to je kraj, kjer si se rodil, povezan s svetom, a ne kot zanikanje. To je kot letalo, ki vzleti in nekaj časa leti, potem pa se vrne na zemljo. To delamo sedaj tudi v Trstu.”
Pahor se je dotaknil tudi slovenske himne in zahteva spremembo zakona, po katerem bo himna najprej spregovorila o Slovencih, potem pa o svetu. “Slovenski jezik ne bo obstal, če ga ne boste gojili in bili zavedni Slovenci.”
Akademik Pahor je reagiral tudi na moje vprašanje iz občinstva, kako komentira nedavni shod fašistov v Trstu, kamor so se množično pripeljali iz vse Italije, potem sočasni protifašistični shod, oboje pa je bilo le en dan pred osrednjo italijansko državno proslavo ob koncu prve svetovne vojne, ki jo Italija praznuje kot svojo zmago.
Eni so že odšli; ljudi je bilo še več
Pahor je dejal, da je proti fašističnim zborovanjem in proti odločitvi italijanske notranje ministrice, ki se je izgovarjala, češ da ni zakona, po katerem bi zborovanje neofašistov lahko prepovedali. Sam je menil, da to ni res, saj če si kot država proti fašizmu, ni logično, da ga javno dovoljuješ. “Širjenje fašizma je že v tem, da zborovanje dovoljuješ. Če dovoliš poleg antifašizma še fašizem, si v kontradikciji s samim seboj.
Na vprašanje, kako pa komentira udeležbo visokih slovenskih predstavnikov na proslavi zmagovite vojske, proti kateri so se borili tudi slovenski vojaki, pa je spomnil na sedanje zavezništvo in prijateljstvo v Evropi, brez česar Evropa ne more obstajati. Kako naj odrečeš svojo prisotnost, če si prijateljski ?
Boris Pahor ni bil utrujen
Pahor pa je ob tem vendarle spomnil, da so se Slovenci borili v obeh vojskah ali na obeh straneh in so bili nekako z italijanske strani plen Avstrije, a ne z Avstrijci, ampak s Slovenci, in obratno, Avstrija je vedela, da se Slovenci borijo (na Soški fronti) za njene interese (proti Italiji).
Gospod Boris Pahor, se vidimo ob ponatisu Radine knjige o bratu Janku Premrlu Vojku (1992). Italijanski prevod njene knjige Moj brat Janko – Vojko, delo mlade prevajalke Martine Clerici, ki jo je Boris Pahor izrecno pozdravil med občinstvom, je prejel italijansko nagrado Gian Antonio Cibotto/Premio della Critica Sezione narrativa v Rovigu. Clerici je, kot rečeno, medtem prevedla še roman Zatemnitev.
Vrsta za podpise
Marijan Zlobec