Nocoj so na 34. Slovenskem knjižnem sejmu podelili kar dve nagradi: za najboljši slovenski literarni prvenec in nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca.
Nagrajenka Eva Markun za knjigo Menažerija, vse fotografije Marijan Zlobec
Nagrado 34. Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec je prejela zbirka zgodb Menažerija pisateljice Eve Markun. Knjiga je izšla pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti.
“Eva Markun se v kratkoproznem prvencu Menažerija, v katerem se osem zbranih proznih besedil literarnozvrstno giblje med novelo in kratko zgodbo, glede na dogajalni prostor pa med slovenskim podeželjem in Kambodžo, izkaže kot izvrstna pripovedovalka z izostrenim občutkom za jezik in detajl. Prepričljivost in avtentičnost, s katerima pisateljica izpisuje zgodbe, umeščene na slovensko podeželje, nista nič manjši, kadar nas pripoved pelje v azijsko džunglo. Tako se pri tistih, ki so locirane v tujino, navsezadnje celo budi občutek, da pravzaprav beremo prevod vrhunske avtorice, ki prihaja z dotičnega območja.
Najboljši literarni prvenec
Eva Markun svoje like v glavnem fokalizira prek tretjeosebne pripovedi, vendar ji tudi spretno menjavanje pripovedovalcev iz tretje v prvo osebo – predvsem ko gre za minuciozen oris psihološko nestabilne osebe in s tem za slovenski literarni prostor zelo svojstveno rabo nezanesljivega pripovedovalca – ni tuje.
Liki so zelo kompleksni, psihološko dodelani in vešče karakterizirani, najsi gre za nosečnice, na katere pritiska patriarhalno okolje, za azijskega dečka, ki s tabletami oskrbuje svojo z zdravili zasvojeno mamo, za budističnega novinca ali manipulativnega moža, zakonolomilca, ki tako spretno laže, da še sam sebi verjame.
Pisateljski oder
A naj se protagonisti in dogajalni prostor od zgodbe do zgodbe še tako spreminjajo, Eva Markun zanesljivo poskrbi, da Menažerija ostaja kompaktna, notranje sklenjena knjiga. Vsa besedila, zbrana v zbirki, je namreč mogoče ugledati skozi prizmo njene krovne teme: preigravanja nejasnih meja med naravnim in kulturnim.
Čestitka Aksinje Kermauner
To preigravanje sicer ni nikoli ubesedeno enako ali s podobno pripovedno strategijo, vendar vedno dobi še dodatno simbolno razsežnost. Vse to pa je izpisano v izčiščenem, sugestivnem in gibkem slogu, ki ga krasita bogata in izvirna metaforika ter razkošen besedni zaklad, poln tujk in strokovnega izrazoslovja, predvsem s področja biologije.”
Žirijo za nagrado so sestavljali Maja Šučur, Goran Dekleva in Denis Škofič.
Predsednica DSP Aksinja Kermauner in Eva Markun na Pisateljskem odru 34. Slovenskega knjižnega sejma
Nagrado Radojke Vrančič, priznanje za mladega prevajalca za leto 2018, je prejela prevajalka Sara Virk za prevod romanov: Mario Benedetti – Drugo nebo (Mladinska knjiga, 2017), in Augusto Monterroso – Zgodbe, basni, utrinki (Cankarjeva založba, 2017). Nagrado, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za posebno uspele prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino prevajalcem, starim do 35 let.
Nagrajenka Sara Virk
Sara Virk omenjenih knjig ni le prevedla, ampak je tudi naredila izbor iz obsežnega opusa obeh avtorjev in napisala spremno besedo, je zapisano v utemeljitvi. Urugvajski pesnik Mario Benedetti (1920-2009), eden najbolj branih avtorjev latinskoameriškega prostora, pa tudi eden najbolj vsestranskih in plodovitih, saj je izdal okoli 40 pesniških zbirk, več knjig kratke proze, romanov, dram in esejev, je bil doslej v slovenščini presenetljivo znan samo po romanu Hvala za ogenj.
Nada Grošelj izroča nagrado
“Narediti izbor iz tako obsežnega, raznovrstnega, jezikovno in slogovno na videz preprostega, a ravno zaradi tega zagotovo toliko bolj zahtevnega opusa, je še pred začetkom prevajanja nehvaležno opravilo, kakršno je potem seveda tudi prevajanje avtorja, ki si je želel biti preprost in jasen, razumljiv in dostopen, tudi aktivističen, a nikakor površinski in estradno všečen. Prevajalkine odločitve med lepoto in zvestobo so bile po mnenju komisije včasih kar sizifovske, tudi kompromisne, bralce pa nas razveseli prepričljivost, sproščenost, samoumevnost,” še piše v utemeljitvi.
Pisateljski oder
Precej drugačno, čeprav morda kdaj pa kdaj celo podobno, je delo in prevajalski izziv gvatemalskega, nekoliko pa tudi honduraškega in mehiškega velemojstra kratke in najkrajše zgodbe Augusta Monterrosa (1921-2003). Za oba bi bilo mogoče reči, da videz lahkotnosti, ljudskosti, razumljivosti obenem velja in vara.
V pričakovanju nagrade
Posebej še Monterroso ponuja branje na več ravneh in tako bralcem nastavlja simpatične in/ali pomenljive zanke, prevajalki seveda tudi, tej za zraven še kakšen bolj nevšečen izziv, ki se ga je lotila z očitnim veseljem in nemajhnim uspehom. Reprezentativni izbor, s katerim postreže knjiga, je žanrsko in slogovno raznovrsten, kompozicijsko pa prav briljira z enotnostjo v različnosti. Navdušujejo že samo številne lege in zvrsti humorja. Seveda pa ne gre brez Dinozavra, ki velja za najslavnejšo mikrozgodbo na svetu: Ko se je zbudil, je bil dinozaver še vedno tam.
Sara Virk in Nada Grošelj
Komisijo so sestavljali Nada Grošelj (predsednica), Drago Bajt, Aleš Berger, Matej Hriberšek in Majda Kne.
Marijan Zlobec