Zadnjič sem omenil, na je na ALUO, Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje že osemdeset odstotkov študentk. Koliko odstotkov jih je na AG ne vem, vsekakor pa je trend, da je žensk ali študentk na mnogih fakultetah in akademijah več kot moških ali študentov. Feministke tu molčijo. Ne molčijo pa nadarjene glasbenice, kot smo jih sinoči poslušali v spet razprodani Viteški dvorani Križank na tretjem koncertu mednarodnega cikla Mladi virtuozi. Morda dekleta niso imele toliko svojih “navijačev” kot glasbeniki na prejšnjih dveh koncertih, a uspeh vseeno ni bil zanemarljiv.
Teja Udovič Kovačič, vse fotografije Marijan Zlobec
Večje presenečenje je bila mlada harmonikarka kot trio, ki deluje že šest let. Teja Udovič Kovačič je namreč šele začela študirati na Akademiji za glasbo pri profesorju Borutu Zagoranskem, ki je kot koncertant morda kar malo popustil, a kot kaže, bodo nastopali drugi, mlajši.
Harmonikarka nima nikakršnih zadreg z nastopanjem, naredi vtis poglobljenosti v glasbeni čas in skladatelje, ki jih izvaja. Nevšečnost okrog njenega nastopa pa je bila hujša, kot bi smela biti; koncertni program je namreč ravno pri njej vse zamešal in poslušalcem po uvodnem Bachovem Preludiju in fugi v gis molu, BWV 863 in Sonati v h-molu, K 227 Domenica Scarlattija napovedoval še Jesenski pejsaž Vagna Holmboea in Romanco Francka Angelisa. V resici pa je Teja igrala tisto, kar je imela na svojem programu, ne da bi vedela za njegov napačen natis. Pojasnila organizatorjev pa ni bilo.
Teja Udovič Kovačič je že pri Bachu in Scarlattiju pokazala vso svojo notranjo občutljivost in muzikalnost, smisel za rafinirano razkošnost baročnega stila.
Sledila je Sonata št. 1 danskega skladatelja Vagna Holmboea (1909 – 1996) v štirih stavkih in za njo suita Jesenski pejsaži v šestih stavkih iz leta 1989 Anatolija Kusjakova (1945 -2007), da bi svoj nastop sklenila z omenjenim Francozom Angelisom (r. 1962).
Spričo napačno natisnjenega programa ni bilo možno skladb in njihove strukture pravilno identificirati in vsebinsko-izrazno ter avtorsko prepoznati.
Na srečo pa ona sama tega ni vedela in je igrala tako, kot da je vsem v dvorani jasno, kaj igra.
Je bilo pa vsem jasno, da je dobra in na zelo dobri poti, da bo pri komaj devetnajstih letih začela pot, o kateri je sanjala, ko je hkrati obiskovala Umetniško gimnazijo v Kopru in se vozila še na Konservatorij za glasbo in balet v Maribor, kjer jo je učil Slavko Magdić.
Vrtnica za Tejo Udovič Kovačič
Trio Rêverie sestavljajo violinistka Mojca Jerman, violončelistka Katarina Leskovar in pianistka Tanja Činč. Skupaj delujejo že šest let. Za svoj nastop so si izbrale Trio za klavir, violino in violončelo v H-duru št. 1 op. 8 v štirih stavkih Johannesa Brahmsa. Brez Brahmsa, kot dem ugotovil že zadnjič, mladi glasbeniki ne morejo. Kaj to pomeni z vidika današnje glasbene vzgoje, koncertnih programov in glasbenega okusa, je težko reči. Se vračamo nazaj v romantiko na račun vsega, kar nam kasnejša obdobja v glasbenem razvoju in zadovoljstvu niso dala ? Nam niso dala prave glasbe, ob kateri se da uživati ?
Trio Rêverie v Viteški dvorani Križank
Vse več mladih glasbenikov avantgarda ne zanima; ne vedo kaj bi z njo, občutijo jo kot nekaj umetniško “nenaravnega” in “ne izpovednega”, kar ne sporoča izvajalčevih emocij, vizij, fantazij, želja.., ne uresničuje naravne, ne naučene muzikalnosti, v katero se postavljajo nekateri sodobni interpreti avantgardnih del. Pišejo pa jih skladatelji s pomočjo teorij in znanja računalnikov.
Violončelistka Katarina Leskovar
Trio Rêverie ve, da je Brahms največji izziv, ker ga lahko igrajo vsi ali so ga že vsi v zadnjih sto petdesetih in več letih od nastanka njegovega Tria že kar leta 1854.
Violinistka Mojca Jerman
Vprašanje nastane, kakšen je dialog nastopajočih z romantiko, s časom, ki je bil tedaj pravi in celo moderen, danes pa ima bolj kot ne zgodovinsko patino.
Pianistka Tanja Činč
Problem je v identiteti, ujemanju treh glasbenic, podajanju in predajanju snovi, členjene po stavkih in njihovih karakternih oznakah. Pri Brahmsu je vse pravilno, a je vedno znova odvisno od tega, kaj znaš, zmoreš, vidiš, kakšna je izpovedna moč, vizija in svoboda.
Zadovoljstvo po koncertu
Pri Triu Rêverie je vse bilo še v iskanju polne notranje svobode, prežemajoče in povezovalne moči, žlahtnega dialoga, ki daje hkrati poudarek koncertni samozavesti in individualnim niansam ter odlomkom, ki poveličujejo vsako glasbenico posebej, vsako zase in potem skupaj. Moč je potrebna v vsaki posebej, da bi bila potrojena v triu. Tu še manjkajo finese zavedanja solističnih pasaž; izstopanja vsake posebej in zatem umikanja, da prevzame pobudo druga in potem tretja, da se vse tri predajo v končno zlitost.
Pojem svobode, moči in odprtosti je še v nastajanju; v procesu razvoja in prebujenosti.
Marijan Zlobec