Založništvo tržaškega tiska, Mladika in Goriška Mohorjeva družba (plus zadruga Novi Matajur) je vsakoletni žlahtni književni in založniški trojček na Slovenskem knjižnem sejmu. Pridejo v Ljubljano, v srce slovenskega naroda, a s sabo nosijo svoja pljuča, kot je pred več kot sto leti ugotovil pisatelj Ivan Cankar. A Cankar je vedel, da živi v Trstu več Slovencev kot jih je bilo v Ljubljani. Kaj ali kako je danes, bomo še povedali.
Majda Cibic, vse fotografije Marijan Zlobec
Goriška Mohorjeva družba je tik pred prihodom na 34. Slovenski knjižni sejem izdala letošnjo tradicionalno knjižno zbirko za prihodnje leto, ki obsega Koledar in še tri knjige, kot je povedala urednica Majda Cibic, ki pa je na koncu predstavila in pokazala še nekaj drugih knjig, ki so jih bili izdali čez leto.
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2019 prinaša vrsto zanimivih prispevkov verske, zgodovinske, družboslovne, poljudno-znanstvene, gospodarske, ekološke. kulturne, prosvetne, izobraževalne, spominske, jubilejne, jezikovne in leposlovne narave ter poročila, ki govore o življenju Slovencev v Italiji ter o njihovem bogatem družbeno-kulturnem delovanju. Koledarski del krasijo avtorske fotografije članov društva Fotovideo Trst 80, ki so posvečene Trstu in slovenski prisotnosti v njem.
Društvo Fotovideo Trst 80 je na Tržaškem zelo aktivno. Ukvarja se z organizacijo raznih delavnic, predavanj, tečajev, fotografskih in video natečajev, razstav, foto ekskurzij in izletov. Vsako leto organizirajo natečaj za najlepše pustne fotografije s sprevoda na Opčinah. V okviru festivala Arteden v Lonjerju pa prirejajo redni tečaj fotografiranja za začetnike. V okviru društva deluje tudi sekcija videoamaterjev, ki prireja natečaj Ota – Hrovatin, v spomin na svojega prvega predsednika Sašo Oto, ki je leta 1994 umrl v Mostarju med službenim potovanjem za Italijansko radio televizijo.
Urednica GMD Majda Cibic je med drugim opozorila na spominski zapis o pred kratkim preminulem slovenskem tržaškem ali zamejskem (živel je na Opčinah) pisatelju in profesorju Alojzu Rebuli, kot ga je v svojem zapisu Alojz Rebula je uzrl novo zemljo predstail Jurij Paljk. Ni pa Koledar zabeležil smrti akademika, pesnika, ki se je med drugim šolal v Gorici, Cirila Zlobca.
Pisatelj Andrej Arko
Pisatelj, prevajalec in nekdanji urednik Celjske Mohorjeve družbe Andrej Arko je začel pisati literaturo razmeroma pozno. V zadnjem desetletju je izdal več knjig, nazadnje pri GMD zbirko novel Odkrušek. V novelah se prepletajo življenjske usode, ki pronicljivo vplivajo na dileme slovenske identitete tako v matični domovini kot med zahodnimi Primorci in Korošci. Besedila slonijo na socialnem ozadju in razpirajo vprašanja etičnosti in so obdana s tankočutnostjo človeške topline. Arko oblikuje celo vrsto literarnih likov, ki zaživijo v enkratni umetniški dimenziji avtorjevega nagiba in čutenja.
Urednica Maja Cibic je poudarila, da naslov Odkrušek ne pomeni nekaj fizičnega, ampak duhovnega. Odkrušek pa je hkrati naslov prve ali uvodne novele, v kateri so nekatere z značilnimi, morda celo simbolnimi naslovi, kot so Senca, Sled, Kes, Pismo, Pok, Tujca... Arko piše na prvi pogled precej enostavno, a daje prednost prvoosebni izpovedi, tako da ima bralec vtis, kot da vse pripoveduje Arko sam in da se mu je marsikaj zgodilo, čeprav ni vse tako smrtno resno, ampak je vmes nekaj vsakodnevnega ali celo banalnega.
Marko Tavčar in Majda Cibic
Knjiga Iva Brica Vojaški dnevnik 1915 – 1919 je dnevniški zapis narodnjaka in kulturnega delavca iz Dornberka. Njegovi dnevniki prinašajo opise z bojev in iz vojaškega življenja v avstro-ogrski vojski med prvo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno pa je Ivo Bric opravljal tajniške posle pri Pokrajinskem odboru SLS za Primorsko in je junija 1943 postal ena prvih žrtev komunistične revolucije na Primorskem.
Knjigo spominov in dnevnikov sta zbrala, uredila in spremno besedo napisala Peter Černic in Renato Podbersič ml. Svoji zaključni besedi sta dala naslov Narodno in politično delo Iva Brica: odprta zgodovinska vprašanja. Pišeta o revolucionarnem komunističnem nasilju, ki je želelo obračunati s primorskimi krščanskimi socialci. Tu je imel po Kardeljevem naročilu veliko vlogo španski borec in revolucionar Aleš Bebler. Tu pa ni bilo govora o kakšni domobranski politiki na Goriškem.
Irena Arko Struna in Evelina Umek
Publicist in pisatelj Ivan Vogrič je napisal zgodovinsko povest o narodnem prebujanju na Primorskem skozi življenjsko usodo Viktorja Dolenca, podjetnika, narodnega delavca, priljubljenega govornika na taborih ter člana upravnega sveta društva Edinost v Trstu, in njegove žene Elisabette (Elise) Lovisoni, hčerke iredentistične lekarniške družine iz Cervignana. Knjiga ima preprost naslov Viktor in Elisa. Čeprav gre za nekakšno romansirano biografijo ali povest, pa je iz bogate dodane bibliografije razvidno, da je Vogrič preštudiral veliko literature, preden je tekst začel pisati.
Spremno besedo je napisal dr. Igor Škamperle in ji dal naslov Ljubezen v času družbenega zorenja in njegovih napetosti.
Obisk sejma je velik
Nova, dopolnjena izdaja spominov izseljenskega duhovnika Janeza Hladnika je izšla v sodelovanju z Založbo Družina in Župnijo Rovte ob 40-letnici prve izdaje (Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978), istočasno pa obeleži tudi 70-letnico prihoda prve skupine slovenskih političnih beguncev v Argentino.
Razširjeni spomini Janeza Hladnika
Pobuda za ponatis je prišla iz Rovt, Hladnikovega rojstnega kraja, z namenom, da bi krajani spoznali lik tega zaslužnega duhovnika. Msgr. Hladnik je kot izseljenski duhovnik v Argentini deloval najprej med slovenskimi emigranti, ki so zapustili domovino zaradi revščine in fašizma, po koncu druge svetovne vojne pa je pri takratnem argentinskem predsedniku Peronu dosegel, da so se slovenski politični begunci, ki so dotlej živeli v taboriščih v Avstriji in Italiji, lahko preselili v Argentino. Omogočil jim je, da jih je Argentina sprejela in jim pomagal pri urejanju dokumentov. Sad njegovega truda pa je tudi Slovenska vas v Buenos Airesu, strnjeno naselje, kjer slovenska skupnost živi še danes.
Veliko dragocenega branja
Lik Janeza Hladnika je v slovenskem prostoru skorajda nepoznan. Ko so njegovi spomini izšli v Gorici, je bila knjiga ena od redkih, ki jih je jugoslovanski režim tudi formalno prepovedal z objavo v Uradnem listu leta 1978, tako da je knjiga lahko le nezakonito prešla mejo. Nova izdaja, ki jo je uredila Erika Jazbar, prinaša ob izvirnem tekstu in uvodu takratnega urednika Jožeta Juraka tudi bogato fotografsko gradivo, ki so ga zbrali v Rovtah in dodatne štiri spominske zapise o Janezu Hladniku, ki so izšli v tisku treh Slovenij: spominski zapis izpod peresa Jožeta Juraka, ki je izšel v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1966, zapis Jožeta Košička v Zborniku Svobodne Slovenije v Buenos Airesu leta 1966, uvodni zapis delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Jureta Rodeta, ki je leta 2002 izšel v monografiji 50 let Slovenske vasi in Društva Slovenska vas v Argentini, ter spomine na msgr. Hladnika, ki jih je Edo Škulj prebral med mašo ob spominskem dogodku, ki so ga v poklon velikemu domačinu priredili leta 2016 v Rovtah.
Spomini Janeza Hladnika so že ob svoji prvi izdaji leta 1978 idealno povezali tri narodne ude. Izšli so v zamejstvu, napisani so bili v matici in v zdomstvu, s svojo ljubeznijo do slovenstva so zaobjeli slovenske kraje in ljudi, tako tiste, ki živijo doma in čez mejo, kot tiste, ki jih je pot peljala po svetu. Druga izdaja Hladnikovih spominov je tudi po štirih desetletjih povezala slovenski prostor in utrdila vezi med Gorico, Rovtami, Ljubljano in tudi Buenos Airesom.
Predstavitev pesniške zbirke Vladimirja Kosa
Zbirka Vladimirja Kosa Kot sonca zlat zaton prinaša izbor pesmi, ki jih je jezuitski pater misijonar že nad dvajset let iz daljnega Tokia v pisemski pošiljki redno vsako leto pošiljal na uredništvo Goriške Mohorjeve družbe za objavo v letnih Koledarjih. Ta mala antologijska zbirka ‘koledarskih pesmi’ nudi istočasno kronološki vpogled v avtorjevo pesniško ustvarjanje tako s slogovnega kot z vsebinskega vidika.
Pesniška antologija Kot sonca zlat zaton
Kot je v svoji temeljiti spremni besedi podčrtala urednica zbirke dr. Maja Melinc Mlekuž, je ta »nastala kot poklon izjemnemu mislecu, ki mu je v poeziji na pretanjen način uspelo vzpostaviti vez med domovino in svetom, med tradicionalnim, modernim in japonskim pesniškim izrazom.« Slovensko, japonsko in krščansko izročilo pesniku predstavljajo vir navdiha, saj se njegove življenjske izkušnje »čisto naravno in neprisiljeno prelivajo v njegova dela«. Njegovo poezijo označujeta predvsem bivanjska in teološka tematika, odeti v svet kontemplacije. Njegov slog se tako izraža na poseben in izviren način: gre mešanico podob iz narave, religiozne izpovedi in vsakdanje govorice iz sodobnega življenja. Pogosto piše prav o stvareh, ki jih imamo vsi pred seboj, o pticah in cveticah, o vonju in barvah, ki odsevajo njegov odnos do stvarstva.
Predstavitev knjige Renata Podbersiča
Knjiga Renata Podbersiča Jeruzalem ob Soči – Judovska skupnost na Goriškem od 1867 do danes, v kateri je uvodno besedo prispeval dr. Egon Pelikan, je simbolno prišla iz tiskarne ob 150. obletnici sprejema tedanje avstrijske ustave iz decembra 1867, ki je odpravila omejitve glede naseljevanja, preseljevanja in priseljevanja, posesti, nepremičnin in opravljanja pridobitnih dejavnosti, tudi za Jude. Politične in državljanske pravice so bile poslej neodvisne od veroizpovedi.
V knjigi je podrobneje predstavljena in analizirana skupnost, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Šlo je za heterogeno skupnost, ki so jo sestavljali tako verni Judje kot tudi asimilirani in sionistično usmerjeni. Na historičnem Goriškem, to je na ozemlju nekdanje Goriške grofije (do leta 1500) oz. pozneje dežele Goriško-Gradiščanske pod Habsburžani (do leta 1918), sta v preteklosti obstajali dve samostojni judovski skupnosti, Gorica in Gradišče ob Soči (Gradisca d’Isonzo). Prvo svetovno vojno in razpad habsburške monarhije je preživela le judovska skupnost v Gorici, ki so se ji že leta 1893 priključili tudi maloštevilni preostali Judje v Gradišču ob Soči.
Jeruzalem ob Soči
Za tukajšnje Jude je razpad habsburške monarhije pomenil tudi konec nekega obdobja in gospodarsko-socialne vključenosti v srednje in vzhodnoevropski prostor. Holokavst me drugo svetovno vojno je zelo prizadel tudi člane goriške judovske skupnosti, saj je večina tistih, ki so med vojno vztrajali v mestu, končala v nacističnih taboriščih, predvsem v uničevalnem taborišču Auschwitz. Prihodu Nemcev na Goriško septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi, vendar jih je bila večina pozneje izpuščenih. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo občutek lažne varnosti v domačem mestu. Pravi pekel za celotno preostalo goriško judovsko skupnost se je začel zvečer 23. novembra 1943. Nemci so skupaj s svojimi pomočniki začeli racije po posameznih mestnih predelih in judovske meščane s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo, od koder je kmalu sledila pot v uničevalno taborišče Auschwitz. Za veliko večino goriških Judov je bila to pot brez kakršnihkoli možnosti za vrnitev.
Po novi razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo septembra 1947 je judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki ga je dolga stoletja uporabljala goriška judovska skupnost, prišlo pod Jugoslavijo. Danes judovske skupnosti v Gorici ni več. Zaradi maloštevilnosti se je leta 1969 združila s tržaško judovsko skupnostjo.
Knjiga je izšla v sodelovanju s Študijskim centrom za narodno spravo in Centrom judovske kulturne dediščine sinagoga Maribor.
Tone Kralj razprodan in ponatisnjen
Monografija o poslikavah Toneta Kralja, avtorice Verene Koršič Zorn, zaobjema skupno sedem cerkva, ki se nahajajo na območju od Kanalske doline pa vse do južnih obronkov tržaškega Krasa, tj. na območju, ki je bilo po vojni dodeljeno Italiji: Svete Višarje v Kanalski dolini, Pevma in Štandrež na Goriškem, Katinara, kapela šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu, Trebče in Pesek na Tržaškem. Avtorica, umetnostna zgodovinarka, je prikaz teh Kraljevih del povezala z njihovim časovnim nastajanjem: pri treh cerkvah, ki so nastajale v letih trideset prejšnjega stoletja, to je v obdobju med obema vojnama (Svete Višarje, cerkev v Pevmi in cerkev na Katinari pri Trstu), je v ospredju predvsem trpljenje slovenskega naroda v enem najtežjih obdobij, v času fašistične strahovlade, kjer je umetnik s svojo likovno govorico vlival vero in upanje v pravično rešitev, v zmago dobrega. Temu primerno je tudi slogovno izražanje, razpeto med secesijsko elegantnostjo linij, ekspresionistično deformacijo teles in plastičnostjo nove stvarnosti. Cerkve poslikane po vojni (Trebče, Pesek, kapela šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu) pa so prežete s svetopisemskimi prizori, kjer je v ospredju predvsem mistično podoživljanje, ki sledi cerkvenemu liturgičnemu letu. Poslikave se tudi stilno razlikujejo od prejšnjih: sicer še opazna secesijska valovanja v oblikah ne skrivajo svojega izvira v prvinski ljudski umetnosti, s katero se Kralj želi približati ljudski duši. Knjiga je opremljena s fotografskimi posnetki fotografa Carla Sclauzera iz Gorice, grafično usklajenost pa ji je dal oblikovalec Rado Jagodic iz Studia Link v Trstu. Publikacija je dvojezična, s slovenskim in vzporednim italijanskim tekstom, z namenom, da bi na narodno mešanem ozemlju pritegnila tudi sosede Italijane in Furlane k odkrivanju bogastva slovenskih cerkva in posredno tudi slovenske krajevne zgodovine, saj Kraljeva dela plemenitijo celoten zamejski bivanjski prostor in spodbujajo k vzajemnemu medsebojnemu spoznavanju in dialogu.
Stenski koledar za leto 2019 je izšel v sodelovanju s Tržaško duhovsko zvezo. Fotografsko gradivo so prispevali člani društva Fotovideo Trst 80: Marko Civardi, Martina Kufersin, Radivoj Mosetti, Alenka Petaros in Marina Sturman, ki so se odzvali povabilu in pripravili izbor fotografij posvečenih Trstu in slovenski prisotnosti v njem. (Po predstavitvenih informacijah)
Marijan Zlobec