Ali je György Kurtág vedel, kaj ga čaka, ko se je lotil drame absurda Konec igre Samuela Becketta ? Seveda je vedel, pa še kako.
Konec igre, vse fotografije foto Ruth Walz
Problem je v tem, da je Samuel Beckett svetovno znan kot pisatelj in dramatik, ki je pisal tako v angleščini kot francoščini (ne pa v irščini, tako kot ni James Joyce), in podobno ni svoje opere v madžarščini napisal niti madžarski skladatelj György Kurtág. Na svetu ni nikogar, ki bi pisal o trojnem izdajstvu materinega jezika v svojih umetniških delih, kot imamo v omenjenih primerih. Morala zgodbe bi zatorej morda celo bila; zavrzi materinščino in dobro se ti bo godilo. Spomnimo se Jeyceovega stavka: “Irska je svinja, ki žre svoje mladiče.” Koliko svinj je žrlo Samuela Becketta ali Kurtága, vesta ali sta vedela le onadva. Kurtág je vsekakor močno občutil madžarsko revolucijo in njene takojšnje posledice, ko je zbežal v Francijo Anglijo, Nemčijo…, preden se je vrnil domov. A je bil največkrat nagrajeni skladatelj, čeprav ni bil niti približno tako cenjen kot so bili Bartok, Kodaly ali mlajši, sovrstnika Ligeti in Eötvös .
Konec igre v milanski Scali
Becketta poznajo vsi, a ga malokdo bere, tako kot ga niso v njegovem času, ga ne danes. Njegova dramatika absurda je tako vsebinsko kot odrsko presežena; ni ne aktualna in ne več zanimiva. Kurtág je intimno vse to vedel, a se je raje držal svojih izkušenj iz petedesetih let, ko je Beckettovo dramo absurda Konec igre videl na odru in poznal vse takratne zaplete in odmeve, ne nazadnje pa je Becketta osebno spoznal.
Konec igre
Kurtág je spomladi leta 1957 zbežal iz Madžarske v Pariz, da bi se najprej rešil pred tedanjo politično situacijo in tam študiral pri Olivieru Messiaenu in Dariusu Milhaudu, potem pa ga je György Ligeti napotil v Beckettovo gledališče in nasploh k branju vseh njegovih del. Poznavalci trdijo, da so postala njegova Biblija. Tedaj, pred šestdesetimi leti. Kaj pa sedaj, danes, ko je nastajala njegova operna enodejanka ?
Konec igre se nenehno ponavlja
Kurtágov mentalni pasatizem ne more biti operna mojstrovina 21. stoletja, kot misli in trdi umetniški vodja Nizozemske opere, libanonski režiser Pierre Audi, ki je skladatelja spoznal v Londonu še v času Claudia Abbada pri Londonskem simfoničnem orkestru, (s katerim je proti kocu sedemdesetih let gostoval v Ljubljani, s koncertom v Slovenski filharmoniji, saj Cankarjevega doma tedaj še ni bilo).
Konec igre: Hilary Summers in Leonardo Cortellazzi
Kurtág je dobil operno naročilo Nizozemske opere v Amsterdamu, še preden je tja prišel Audi, a je naročilo potem padlo v vodo. Zamenjala ga je nova opera Alfreda Schnittkeja. Kurtág se je zelo branil naročila, da bi napisal opero. Potem je nanj začel pritiskati Alexander Pereira, ko je postal umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger.
Podgana na prostosti
Salzburg je Kurtágu šel maksimalno na roko; dal mu je leto premiere in termine, pa ni bilo nič, potem je prestavil premiero za eno leto, pa spet nič, pa dve leti in nič. Pereira je medtem Salzburg zapustil ter odšel v Scalo. Premiera Kurtágove opere bi morala biti že lani, a so jo odpovedali in prestavili na letos. Sta se pa Audi in Pereira odločila za koprodukcijo med Scalo in zatem premiero v Dutch National Opera.
Gyorgy in Marta Kurtág, foto Judit Marjai
Ali se je Kurtág želel Beckettu zahvaliti za osebno izkušnjo iz časa svojega emigrantstva v Parizu, je njegova intimna odločitev, s katero pa se je očitno zelo boril sam v sebi in za opero potreboval osem let, med 2010 in 2017 ali 2018, odvisno, kaj imamo za konec nastajanja neke opere. V osmih letih je, za primerjavo, Verdi napisal cel kup kapitalnih oper, podobno Rossini, skoraj tako Wagner v štiridesetih letih…
Slovo, ki ga ne more biti
Kurtág je vedel, da je vseskozi nekaj narobe, da Beckett ni on sam, in da bo ustvarjanje opere po Beckettu vendarle najprej Beckett, šele v drugem redu ali na drugem mestu pa sam Kurtág kot skladatelj. Bi lahko rekli že skoraj poraženec na račun Beckettove slave.
Konec igre; Leigh Melrose in Frode Olsen
Kurtágov pasatizem, mentalno, filozofsko, slogovno, družbeno-okoljsko…vračanje nazaj, v čas, ko sta cvetela filozofija absurda in eksistencializem, je danes na moč vprašljivo, saj rezultat ne more biti z eno besedo aktualen. Kurtágov spomin na Becketta je ostal pri Beckettu leta 1957, ne pa pri Kurtágu leta 2018. Je pa bil Kurtágov prispevek k Salzburškim slavnostnim igram v tem, da so medtem ko so čakali nanj uprizorili tri druge sodobne opere, med njimi The Exterminating Angel Thomasa Adèsa, ki pa že spada v repertoar 21. stoletja, o katerem sanja Pierre Audi, ki se ni spomnil svetovne premiere Pasjega srca (po Bulgakovu) sodobnega ruskega skladatelja Aleksandra Raskatova prav v Amsterdamu (potem v Lodonu in Scali, kjer sem opero videl (in je skladatelj prišel v Milano).
Konec igre Frode Olsen in Leigh Melrose
Če pogledam svoj arhiv zapisov o milanski Scali, potem citiram del iz teksta Milanska Scala v času Svetovne razstave (4. oktobra 2015): “Kot posebnost programa za Expo sta bili napovedovani dve novi operi: najprej CO2 sodobnega italijanskega skladatelja Giorgia Battistellija, na koncu Expo pa Fin de partie (Konec igre) na dramski tekst Samuela Becketta madžarskega skladatelja Györgyja Kurtága z dirigentom Ingom Metzmacherjem in v režiji Luca Bondyja. Ta opera je bila, kot smo že pisali, sicer naročena za Salzburški poletni festival in bi morala biti tam izvedena že lani, a je skladatelj ni utegnil dokončati. Žal pa je ni niti še do letos, kar obžalujejo tako v Salzburgu kot Milanu. Torej je leto 2015 v Scali prineslo le eno operno svetovno praizvedbo! Kurtága bodo nadomestili v Albanom Bergom in njegovim slavnim Wozzeckom.” To je bilo leta 2015, Kurtágova opera bi morala biti na salzburškem odru že leta 2014, prišla pa je v Scalo konec leta 2018. Salzburg se ji je odpovedal.
Konec igre: Summers, Cortellazzi, Olsen
Če sem že omenil CO2 Giorgia Battistellija, pa The Exterminating Angel Thomasa Adèsa v Salzburgu, o katerih sem pisal, sta to dva eklatantna primera opere 21. stoletja, tako z vidika najširših družbenih, aktualnih in angažiranih tem (Battistelli), kot v svoj mentalno, družabno, komunikacijsko, vedenjsko…zaprti krog družbenega segmenta, kot je značilen za razslojeno družbo 21. stoletja, še posebej njen meščanski sloj (Adès). Kurtág s svojo opero Konec igre v enem dejanju (predstava brez pavze traja dve uri in deset minut), zaključuje opero dvajsetega stoletja z nadomestilom za tisti “primanjkljaj”, ki ga je zgodovina opere potrebovala, da bi se lahko sklicevala na sočasnost nekega pomembnega literarnega in filozofskega vseevropskega pojava in žanrsko dopolnila ekvivalent literature.
Konec igre
György Kurtág opere Konec igre ni pisal tako dolgo, ker je ne bi znal napisati, ampak ker je vedel, da je v odnosu do Becketta, njegovega časa, hkrati pa razvoja operne ustvarjalnosti v zadnjih šestdesetih letih, poraženec.
Nedvomno pa je zmagal v tem, da je s svojim glasbenim jezikom Becketta zadel v bistvo. Ampak petdeset, šestdeset let prepozno.
György Kurtág, foto Andrea Felvegi
Ljudje v Scali so med predstavo odhajali, najprej po eden ali dva, potem po trije, štirje, zatem pet, po uri in pol še malo več; skupaj iz parterja do konca blizu sto, kar pa spet ni kakšna tragedija, če pomislimo na ostarele abonente s 50, 60, 70-letnimi izkušnjami in stotinami predstav, ki so jih v Scali videli, ali pa na snobe, ki niso vedeli, kaj so šli gledat.
Opera ima samo štiri pevce; krevljastega, torej invalidnega služabnika Clova (bariton), njegovega gospodarja Hamma (bas bariton), totalnega invalida, slepega in na invalidnem vozičku, ter njuna starša, prav tako invalidna, brez nog, ki sta jih izgubila med bombnim napadom v Arlesu; mati Nell (mezzosopran) in oče Nagg (tenor buffo). Tak glasovni spekter Kurtágu omogoča karakterno slikanje tako posameznikov kot njihovih odnosov. Kdor misli ali celo trdi, da dramatika absurda nima psihologije, se moti. Ima jo, samo da je “grda”. Čas pa grdoto slej ko prej izvrže, ker ima raje lepoto.
Pierre Audi, foto Erwin Olaf
In kaj je v tej operi lepega ? Pravzaprav le to, da je lepo in prepričljivo izrazila grdoto. Kurtág se je tako močno nalepil na Beckettov antidramski plakat, da sta oba ostala na plakatišču do novih volitev.
Kurtág je v orkestraciji skrbno izbiral zgolj inštrumente, ki jih bo nujno potreboval in je zlasti reduciral godala, tako da jih je v celoti uporabil manj in je poudarek ne na prvih in drugih violinah, ki jih nima, ampak na violah in violončelih, med kontrabasi pa jih ima polovico s po petimi strunami. Ima še bogat nabor drugih inštrumentov, kot so cimbale, celesta, pianino, klavir, ruska harmonika z gumbi bajan, harfa, kar že sami po sebi omogočajo zvočno in karakterno slikanje tako dogajanja, če se sme temu, kar gledamo, sploh tako reči, kot posameznih impulzov, pavz, trenutkov negibnosti, kot da bi šlo za “razmišljanje”, počasnih reagiranj ali nereagiranj, grotesknih prizorov (Clovovo prebujanje v sodu spečega Nagga s “pomakanjem” budilke globoko v dvestolitrski sod (za bencin ali nafto ali petrolej, kot jih vsakdo pozna ali se jih vsaj spomni).
Kurtág ima izbrana pihala (flavtisti igrajo na štiri različne inštrumente, fagotist in klarinetist na dva, ima še angleški rog). Tolkalcev je skupaj najmanj sedem;omenimo na primer še ksilofon, marimbo,
Predstavo je naštudiral dirigent Markus Stenz, režiral sam Pierre Audi, sceno in kostume je zasnoval Christof Hetzer, oblikovalec luči je bil Urs Schönebaum, dramaturg pa Klaus Beertisch.
Pevska zasedba je bila vlogam primerna in so se izkazali vsi, še najbolj baritonist Leigh Melrose kot služabnik Clov. Imel je vse pod nadzorom, kar pa glede na štiri invalide njemu kot zgolj krevljastemu človeku v hiši pravzaprav ni bilo težko. Je najhujša invalidnost biti brez nog ? Morda ni, ker je vsaka odveč in krivična. Bas baritonist Frode Olsen je bil kot gospodar Hamm ujetnik svojega položaja na vozičku in slepote, poleg vednosti, kaj se je s starši zgodilo in so v brezizhodnem položaju vsi.
Mezzosopranistka Hilary Summers je najprej nastopila v Prologu takoj za kratkim inštrumentalnim začetkom, z dodanim Kurtagovim pesemskim ciklom, ki nima z Beckettovo antidramo nobene povezave. potem pa nastopa kot Nell in je močna v edinem njenem prizoru; ostarelih invalidnih zakoncev v naftnih sodih, ko se spominjata preteklosti, kolikor je tu sploh to možno, a nastopi v drami pomemben diahroni moment.
Leonardo Cortellazzi
Tenorist Leonardo Cortellazzi je bil Nagg, pomembno osrediščen v monolog na sredini opere. potem pa v prizor s Hammom, ki ga z obljubo konfeta, če ga bo poslušal, na koncu izda, saj konfetov ne delajo več. Maksimalno darilo v operi je – bombon.
Zgradba opere v štirinajstih prizorih med Prologom in Epilogom, v katerih se sicer nič ne spreminja, bi pogojno rečeno smela spominjati na Bergovega Wozzecka, a je Berg vendarle imel na voljo dramatika povsem drugačnega kova, to je Büchnerja, in so njegovi prizori zares dramatični, pri Beckettu in Kurtágu pa antidramatični.
Pri Kurtágu se ne morem znebiti vtisa, da je na vsak način želel, da bi umrl slaven, a s pomočjo Samuela Becketta.
Olsen Frode
Predstava je bila naštudirana zgledno, tu ni možno imeti ne pripomb, še manj očitkov. Sijajna je diagonalna razstetljava, ki poudarja srebrno črnino. Za režiserja Audijeve izkušnje naloga tokrat niti ni bila kdo ve kako težka. Bral sem razne analize, kaj vse se da v partituri razbrati, katere drobne vplive evidentirati ipd., a je celota povsem Kurtágova.
Ta glasbeni jezik je perfektno naštudiral orkester milanske Scale in prav tako natančno izvedel dirigent Markus Stenz. Poudaril je, da se v vsaki antidrami pravzaprav hočeš nočeš, če imaš dobri dve uri trajajočo predstavo, zgodi marsikaj dramatičnega. Pa četudi pride iz hiše na plan samo podgana (res da v velikosti kužka). Drama je že prisotnost tišine, ki pa je spet po svoje dramatična. Že ko Clov na koncu zavija oči proti gospodarju, ki ga itak ne vidi, in še ne ve, ali pa je tokrat zares konec igre, je drama velika, mora celo največja.
Sklenil bi z ugotovitvijo, da bi bl Samuel Beckett s takim glasbenim videnjem svoje drame absurda Konec igre, kot je to uspelo nekdanjemu prijatelju Györgyju Kurtágu, zelo zadovoljen. Mi smo pa zgolj “ostali”.
Marijan Zlobec