Peti koncert dvajsetega Festivala Slowind: Še zadnjič se je sinoči končal z novo kompozicijo Vinka Globokarja, svetovno praizvedbo skladbe Bouquet de parametres sauvage, v kateri je skladatelj izrazil ves svoj srd do slovenske kulturne politike, ki v festivalu kljub častitljivi tradiciji in mednarodni odmevnosti ni prepoznalo kulturne, kaj šele umetniške vrednosti in ga z zelo skromno podporo spravilo na tla ali do izginotja.
Vinko Globokar na odru Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec
Vinko Globokar je o svoji kompoziciji, ki je dvignila vse poslušalce v dvorani Slovenske filharmonije na noge ob hkratnih burnih ovacijah, zapisal.
Protestni krik v Globokarjevi kompoziciji
“Šopek je po naravi vesel, pisan in prejemniku prinese polno presenečenj. Drugače je z rekviemom, ki naznanja smrt, konec. Končano je vznemirljivo obdobje, v katerem se je pet mladih ljudi odločilo izobraziti slovensko javnost o drzni glasbi, ki jo v tej državi slišimo zelo poredko.
Na koncu so vpili vsi
Ni naključje, da je, ravno tako, kot se ljudje množično zatekajo h glasbenemu zabavljaštvu in banalnosti, tudi slovensko Ministrstvo za kulturo podprlo “reformo” reformo države in nehalo podpirati gibanja, ki vabijo k refleksiji – eno takšnih je Slowind, kateremu je skladba posvečena.
Upam, da bo vsak poslušalec v dvorani v tem Šopku odkril svoj divji cvet.”
Aleš Kacjan je Globokarjevo kompozicijo pokazal na enem izmed prejšnjih festivalov, ko jo je sam izvedel
Globokarjeva kompozicija je sestavljena iz dveh delov, tako da je prvi del razdeljen in je del nastopajočih skrit; vsi trobilci zunaj dvorane in se njihovo igranje, bolje zvok sliši skozi vrata kot grozeča reakcija, ki bo verjetno pripeljala do nečesa “usodnejšega”. Del nastopajočih že ob prihajanju na oder nekaj mrmra in govoriči, tako da je vsem jasno, da se pripravlja in prebuja jeza.
Ironija je, da so najbolj vpili avstrijski glasbeniki
Globokar je v svojem načinu glasbenega razmišljanja dramatik, revoltiran človek, na kar je verjetno precej vplivala filozofija eksistencializma, s katero se je seznanjal ob svojem prihodu v Francijo. Doživljal je pariško leto 1968 in druge proteste, tudi v Nemčiji, predvsem pa prebujanje glasbene avantgarde v Nemčiji, Franciji, Italiji, deloma pri nas v Zagrebu, Opatiji, manj v Ljubljani, kjer se je sicer pojavila in uveljavljala skupina Pro musica viva, s katero pa Globokar ni imel kakšnega tesnejšega stika.
So pa vedeli zakaj
Vprašanje je, ali je Globokar kompozicijo začel takoj v takem stilu, ali pa jo je spreminjal in dopolnjeval kasneje, ko je spoznal usodo festivala, čeprav je sam za kompozicijo, za katero se je prijavil na razpis, dobil nekaj denarja.
Steven Loy
Priznati moram, da sem čakal na poziv dirigenta Stevena Loya, da se nastopajočim pridružimo še mi v dvorani, z vzklikanjem, kar bi vsakdo sam hotel in si izbral. Zase vem, kaj bi si izbral, ampak počakajmo do druge izvedbe.
Kompozicija je prišla prav v trenutku, ko se simpatizerji in vztrajni obiskovalci festivala že dvajset let zavedajo, da je nečesa konec, kaj bo od tu dalje, pa ni ne jasno ne znano.
Protestno petje v Globokarjevi kompoziciji v zboru in stoje
Ironija pa je, da bo Pihalni kvintet Slowind nastopal še naprej v tujini, kamor je vabljen in sodeluje s tujimi organizatorji in festivali.
Slowind
Uvodni ali prvi del večera so zapolnile tri kompozicije: Contour (2012) Vita Žuraja za pihalni kvintet s Slowindom, Retour an Dich (1986) Beata Furrerja s Klangforumom Wien in dirigentom Stevenom Loyem ter Brot (2007 – 2011) Enna Poppeja za trobento, rog, pozavno, klavir in tolkala s člani Klangforum.
Paolo Calligaris
Pri Žuraju se nekako izmenjujejo posamezni inštrumenti kot “solistični” in glasbeniki kot “dirigenti”. Bogatejši zvočni vtis omogoča večji nabor inštrumentov, kot najbolj drznega kontrafagota, pa še bas klarineta, piccola… Žuraj govori o obrisu skalovja gorske verige, ki se od daleč zdi kot ena samcata neprekinjena krivulja…V resnici pa je to kot pogled z roba Barja in z Ljubljanice na Kamniške alpe, kot jih kažejo stare razglednice in naredijo vtis, kot da so alpe že za Bežigradom. Žurajevo zoomiranje se zdi kot bližanje in oddaljevanje, dokler ne najdeš ostrine na neki točki.
Matej Šarc
Beat Furrer se na letošnjem festivalu zdi preveč v ospredju, a ne s svojimi najboljšimi deli, ampak slabšimi. V Ljubljano, kjer bi moral dirigirati prvi koncert ansambla Klangforum Wien, ni prišel. Ostaja priokus omalovaževanja festivala, na katerem je že bil, morda celo umetniške voditeljice Nine Šenk in na drugi strani njena čudno servilnost, ko pa je toliko drugih skladateljev in skladateljic, tudi domačih, tako da ostaja festival bolj klanovski.
Vito Žuraj in Slowind
Nina Šenk se ni pozabila še enkrat uvrstiti v program, po principu: najprej je Bog sebi brado ustvaril. Ta egocentrizem je bil sicer stalnica, kakor hitro so za umetniškega vodjo postavili kakega skladatelja, tako da to ni nič novega. Zmagala bo s 5:0 proti neimenovanim in izpuščenim slovenskim soigralcem. Mladi skladatelji so bili že vrsto let prezrti, razen nekaterih “naših”. To je huje kot pri iskanju članic Ustavnega sodišča.
Šopek za Nino Šenk
Nina Šenk se je pri svoji kompoziciji Gvaš za ansambel iz letošnjega leta, poslušali smo svetovno praizvedbo, naslanjala na likovno delo Nike Zupančič, s poudarkom na barvni lestvici, v kateri se kaže bolj psihoanalitski slikarkin pogled na likovno delo, v osnovi seveda temelječ na teoriji barv, kot je vplivala na nastanek impresionizma v Franciji, kot čista ekspresionistična abstrakcija pa na življenjski slikarski opus Marka Rothka. Šenk govori ritmičnih in melodičnih vzorcih ter strukturah, ki jih potem spreminja in dopolnjuje s pomočjo barv. To je res; kompozicija pokaže psihoanalitski razvoj reagiranj in bi bilo zanimivo narediti test s slepimi poslušalci, ki bi odgovarjali, katera barva je z zvoki v kompoziciji naslikana sedaj. Odgovori bi bili pravi. Sam sem opazil, da je šla v svoji kompoziciji in interpretacii Gvaša položajno in strukturno od spodaj navzgor.
(O usodi Marka Rothka pa tu raje ne bi spregovoril).
Vinko Globokar in Steven Loy
Vinko Globokar pripravlja v torek na zadnjem koncertu še eno presenečenje
Marijan Zlobec