Nadaljuje se dvajseti Festival Slowind: Še zadnjič. Na svojem prvem koncertu ali četrtem festivalskem so se predstavili člani slovitega dunajskega ansambla Klangforum Wien v različni sestavi in z deli več skladateljev, med njimi s kompozicijo slovenske skladateljice in umetniške voditeljice letošnjega festivala Nine Šenk.
Nina Šenk na odru SF, foto Marijan Zlobec
Okoliščine so pripeljale do možnega soočenja koncerta v Slovenski filharmoniji v živo, dokumentarne televizijske oddaje o ansamblu in generaciji skladateljev, zbranih v Pro musica viva ter televizijskim pogovorom s pevko zabavne glasbe Heleno Blagne.
Živimo v svetu, kjer je glasba vse; od tišine naprej, navzven in na široko ter globoko, doseženo z vsemi mogočimi sredstvi, pa četudi tolčeš po praznih konzervah od vloženih paradižnikov ali po praznih steklenicah različnih dimenzij, ali pa se hvališ z nastopom z Dunajskimi dečki v razprodani športni dvorani Stožice. In kjer vsakdo skuša sebe in predvsem druge prepričati, da je na tem področju najboljši, da ne rečem genij.
Pianist Joonas Ahonen, foto Marijan Zlobec
Včasih so govorili o pluralizmu samoupravnih interesov, danes so črtali besedo samoupravni, delajo pa isto ali “samoupravno” še naprej – v interesu.
Simpatično je, ko Helena Blagne govori o glasbi kot največji emociji, ki v celoti ali popolnoma vpliva na pevko in njen nastop. Podobno mi je Marjana Lipovšek večkrat rekla o svojih nastopih, še posebej o vplivu nekaterih opernih vlog nanjo na dan nastopa, kot na primer takrat, ko poje pošastno žensko, Klitaimnestro v Straussovi Elektri; takrat noče v svoji bližini videti nikogar.
Matthias Pintscher je dirigiral delo Nine Šenk v Salzburgu leta 2013, foto SF/Wolfgang Lienbacher
Nina Šenk je na koncertu s Klangforum Wien dočakala prvo slovensko izvedbo svoje kompozicije In the Absence iz leta 2013, s katero je že gostovala na Salzburških slavnostih igrah v okviru projekta Beyond Recall z ansamblom Scharoun, iz članov Berlinskih filharmonikov. Koncert je bil sestavljen iz dvanajstih novitet sodobnih mednarodnih skladateljev, ki so svoj ustvarjalni navdih črpali iz likovnih del, postavljenih na ogled v času festivala po vsem mestu. Med skladatelji sta bila tudi Vito Žuraj in Nina Šenk.
https://boulezian.blogspot.com/2013/08/salzburg-festival-7-scharoun.html
V Salzburgu je kompozicijo Nine Šenk interpretirala sopranistka, že takrat, danes pa še bolj svetovno znana Mojca Erdmann, v Ljubljano pa je prišla Katrien Baerts, spremljali so jo člani omenjenega dunajskega ansambla za sodobno glasbo.
Aplavz z odra Nini Šenk, foto Marijan Zlobec
Nina Šenk je o svoji kompoziciji tedaj zapisala:“Inspiracijo sem dobila iz ustvarjalnosti Erwina Wurma: iz njegovih del zadnjih let, predvsem glede njegovega razmišljanja o avtoportretu. Ukvarjala sem se z idejo portreta, avtoportreta in definiranju umetnika skozi njegovo delo. Tako sem s strukturo in karakteristikami poskušala prikazati njegovo delo, predvsem njegove značilne karakteristike, njegov potek dela, s tem pa tudi moj proces ustvarjanja, lahko bi se reklo,” Moj avtoportret kot Erwin Wurm.”
Skulpture Kumare Erwina Wurma v Salzburgu maja 2013, foto Wikipedija
Besedilo avstrijskega predvsem likovnega umetnika v koncertni knjižici ni objavljeno, niti ne avtorsko identificirano, a bi se dalo reči, da je Nina Šenk uporabila kombinacijo nekaterih domnevno slovenskih zlogov, vsekakor pa iztrganih nemških verzov ali stavkov, vse v različnih dihalno-vokalnih in celo pevskih trenutkih (bi di bi di bi di bi di/bi di bi di ja zum bi dig e winn).
Erwin Wurm se je rodil leta 1954 v mestecu Bruck an der Mur severno od Gradca
https://en.wikipedia.org/wiki/Erwin_Wurm
Dikcija “moj portret kot Erwin Wurm” predpostavlja izposojo identitete in hkrati ustvarjalne polivalentnosti, ki je sicer značilna za Wurma. Ta ustvarjalna naloga pa ambiciozno Nino Šenk še čaka, saj bi morala izkazati ustvarjalne kvalitete še na področju videa, fotografije, skulpture, performansa, risanja, poezije. Je pa zanimivo, kje je tega Wurma sploh našla. Iz njene skope razlage je več skrito kot povedano. Je pa ta njen avtoportret nakazal možen razvoj v kompleksno projektno delo, ki bi se končalo v nekakšni scenski produkciji multimedijskega značaja.
V galeriji Thaddaeus Ropac v Salzburgu
https://www.dw.com/en/erwin-wurm-in-salzburg/av-16980354
https://www.dw.com/en/biennale-in-venice-artist-erwin-wurm/a-38917804
Na Beneškem bienalu 2017
https://www.ropac.net/artist/erwin-wurm
Izvedba kompozcije Nine Šenk je bila odlična, tako v interpretaciji sopranistke Katrien Baerts kot posameznih pihalcev, trobilcev, tolkalcev in petih godalcev pod dirigentskim vodstvom sicer nadomestnega dirigenta Basa Wiegersa, ker prvotno napovedani Beat Furrer v Ljubljano ni prišel.
Katrien Baerts, foto Marijan Zlobec
Baerts je vokalno zmogla interpretirati vse, a je kot prava sopranistka s pričakovanimi višinami in trenutki “dramatičnosti” lahko zadihala bolj kot Wurmova “enominutna skulptura”. Nina Šenk je v izbranih inštrumentih našla svoj glasbeni jezik, s katerim izziva in provocira sodobnost, še bolj pa tradicijo, najbolj pa “glasbeno nagovarjanje množic” v kakšnih polnih Stožicah, kar bi bilo zanjo največja življenjska “groza”. Glede na orientacijo in okusni domet nacionalne televizije pa bi bila podobna groza, če bi na istem sedežu v studiu namesto Helene Blagne sedela Nina Šenk, kaj šele Marjana Lipovšek.
Po intorno al bianco, foto Marijan Zlobec
Uvodni Beat Furrer je bil s svojo kompozicijo intorno al bianco (2016) za klarinet (Bernhard Zachhuber) in godalni kvartet precej monoton, kot “do skrajnosti razpotegnjen čas”, kot pojasnjuje skladatelj; kot kakšna kompozicija za prvi letnik pri našem Vitu Žuraju na AG.
Dirigent Bas Wiegers, foto Marijan Zlobec
Nekoliko večji vtis je zapustila Rebecca Saunders (1967) s svojim delom fury II (2009) za kontrabas solo (Aleksander Gabrys), klarinet, violončelo, klavir, tolkala in akordeon. V tej kompoziciji bi starogrške furije občutili šele bolj proti koncu, medtem ko je bil prvi del bolj v znamenju njihove odločitve za “nastop”; mirnost zvočnih furij je bila dolgo zelo prefinjena, skorajda zvočno tipajoča, daleč od kakšne antike. Dirigent Bas Wiegers je obvladal koncertni oder, morda je bila le lega solista premalo osrediščena.
Kontrabasist Aleksander Gabrys se je spotil, foto Marijan Zlobec
Beat Furrer se je predstavil še z eno, zaključno kompozicijo still iz leta 1998 za velik ansambel. Tu je pokazal svojo harmonsko mojstrstvo, lahko bi rekli že skoraj prozne moderne strukture avstrijskih pisateljic in pisateljev, ki jih Furrer pozna, tako kot celotno avstrijsko glasbo, vključno z najnovejšo. Pri njem pa me vendarle čudi, da po kar precej teatrskih delih še ni prišel do tistih epskih oblik izražanja in oblikovanja besednih snovi in tem, ki bi ga iz “neangažiranosti” izstrelile v orbito sodobne evropske glasbene provokativnosti. Malo mi je zaspal.
Beat Furrer – Still, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec