Založba Beletrina se je spomnila devetdesete obletnice rojstva slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča (1928 – 2004) s ponatisom njegovega najobsežnejšega avtobiografskega romana Prišleki. K romanu je obsežno spremno besedo napisal dr. Matevž Kos. Kot je povedal glavni urednik Beletrine Mitja Čander, je to že tretji natis romana, za katerega mnogi, med njimi Kos, trdijo, da je najboljši slovenski roman vseh časov, poleg tega pa je še najobsežnejši, smo slišali na predstavitvi.
Lojze Kovačič
Prišleki kljub 1200 stranem niso najobsežnejši slovenski roman; debelejša sta najmanj dva: Ukana Toneta Svetine in Za svetlimi obzorji Miška Kranjca. Sem bi lahko prišteli še nekatera dela, kot Odločitev Toneta Fajfarja (v štirih knjigah) ali kaj podobnega.
Če smo na predstavitvi knjige slišali, da je se. Andrej Inkret, ko je pisal svojo kritiko, zapisal, da bi bila potrebna za podrobnejšo predstavitev Prišlekov cela knjiga, pa se sedaj pokaže, da je to res, saj dr. Matevž Kos ni izpolnil pričakovanj glede vsega, kar Kovačičev tekst vsebuje. Njegov esej namreč pade že na podrobnejši faktografiji in identifikaciji oseb, o katerih Lojze Kovačič piše, kar pa je pomembno tako za osebnostne profile, same dogodke pred 60, 70 in še več leti, kot dogajanja z vidika ljudi, ki so bili ustvarjalni tako rekoč do danes. Če se on kot doktor znanosti ni dovolj potrudil, kako naj bi se drugi. Ne gre le za osebe, gre tudi za dogodke, kulturo dogajanje, časopise, revije, uredništva, urednike, odnose…
Prav tako je v analizi manjko Kovačičevega odnosa do filma, zabavne glasbe, celo opere, baleta, klasične glasbe, likovne umetnosti, seveda literature, do branja slovenskih in tujih klasikov, literarnega šolanja pri svoji učiteljici slovenščine…Imensko identiteto je Kovačič dal zgolj uredniku dr. Tinetu Debeljaku, pa Otonu Župančiču in Alojzu Gradniku, ne pa drugim, kasnejšim, razen Dušana Pirjevca Ahaca, kar pa za Kosa ni pomembno. Prav tako v eseju ni povedal, kaj vse se je tedaj v Ljubljani konkretnega dogajalo in o tem Kovačič vsaj na kratko, neposredno ali posredno piše, spregleda ali pa se le dotakne česa drugega, še posebej dejavnosti OF v okupiranem mestu ipd….
Dr. Matevž Kos, foto Marijan Zlobec
Namesto podrobne analize Prišlekov dobivamo v Kosovem eseju mnoge stvari, ki z romanom Lojzeta Kovačiča nimajo veliko skupnega ali pa sploh nič (zadeva Drago Jančar )…
Lojze Kovačič je vsekakor izjemen egocentrik, mentalni in fizični “prišlek”, njegov roman je avtobiografija brez razvitih vzporednih romanesknih ali biografskih zgodb, če se ne dotikajo njegove, pa še to le v tolikšni meri, kolikor koristijo lastnemu egu. Ko to zadovolji, vse domnevno znane ali neznane literarne sojunake odvrže na smetišče zgodovine, kot Tita Vidmarja, Tarasa Kermaunerja, Dominika Smoleta, Gregorja Strnišo, Primoža Kozaka…, ki jih Kos ne identificira in s tem k branju kaj dosti ne prispeva.
Na primer: Kovačič podrobno opisuje nekatere epizode iz zgodnjega ljubljanskega življenja Cirila Zlobca in gre spričo Zlobčevega povabila celo k njemu domov v Ponikve na Krasu, kjer spozna še Cirilovo sestro, skojevko Marijo in druga ponikovska dekleta…Kovačič je v opisih zelo slikovit, tako kot še v marsikaterem drugem prizoru, a vsega tega v Kosovem eseju ni možno prebrati.
Ena največjih tem v Kovačičevih Prišlekih je razvoj ali prebuja erotike, spolnosti, prva srečanja z deklicami, bi lahko rekli, pri dvanajstih, trinajstih letih… Že to je lahko tema za samostojen esej. Spolnost med 12. in 22. leti.
Kovačič je mojster ukvarjanja s samim sabo; je kot kakšen naturščik, divjak (toliko pretepov ni opisanih nikjer), ki se je pripravljen iz svojega naravnega, dednega bistva spopasti z vsakim, ki mu “kontrira”. Slovenski jezik, ki ga vrsto let ne obvlada, pa mu začenja pomenjati največji življenjski in ustvarjalni izziv. Premagati in obvladati jezik je nekaj, kar je veliko let pred Kovačičem spoznal že France Prešeren, kasneje pa Ivan Cankar, ki ga Kovačič sicer ne mara.
Dr. Kos ne analizira tistega povojnega dogajanja, ki je v Kovačičevo družbo (ali njega vanjo) pripeljalo mnoge zgodovinske literate in druge umetnike, od Josipa Vidmarja “navzdol”. Literarnozgodovinske “plašnice” so v slovenski literarni vedi močnejše, kot bi smele biti, in se od literature oddaljujejo.
Kovačič je modernejši, kot je razbrati iz njegove literature na prvi pogled. Negovi Prišleki odgovarjajo na vprašanje človekove ideološke, idejne, spoznavne, kulturne, jezikovne, življenjsko okoljske, lahko celo politične (sam ne ve, kaj je ali bi, celo ko se s ponarejenim očetovim podpisom želi vpisati k domobrancem)…neuvrščenosti. To pa je isto kot svoboda. Vsa Kovačičeva literatura je pot ali potovanje k svobodi (Prišleki, Sporočilna v spanju – Resničnost, Pet fragmentov, Deček in smrt…).
Lojze Kovačič to svobodo doseže bolj kot vse njegovo okolje v vseh časih in “sistemih”.
Marijan Zlobec