Drugi koncert 26. mednarodnega koncertnega cikla Mladi virtuozi je vzbudil nenavadno veliko pozornost in zanimanje občinstva. Ljudi je bilo več kot prostora v Viteški dvorani Križank. Dodali so še tri vrste sedežev, a vsi, ki so čakali spodaj pred vrati, niso mogli na koncert.
Jošt Lampret
Ali imata mlada slovenska glasbenika svoje prijatelje, spremljevalce, pedagoško okolje…, niti ni tako pomembno, kot je sam rezultat njunega nastopa. Ta pa je bil dober ali celo zelo dober. Prihaja generacija, ki misli glasbo na novo, ne toliko s pogledom nazaj, kot vidi svojo “svetlo prihodnost”, kot so nas učili v socialistični šoli.
To sicer ni čisto “horuk v nove čase”, je pa opazno, da se mladi in nadarjeni pojavljajo na področjih, kjer je pedagoška linija najbolj zdrava, neobremenjena z lastno veličino, korifejami, vzvišenostjo nad “vsem živim”, ki pa v pedagoško – akademijskem smislu ne daje rezultatov. Nasprotno pa mislijo tisti, ki učijo, namreč da “ni materiala”. Torej mladi glasbeniki naj končno vedo, da oni niso dovolj dober “material”. da bi jih njihovi učitelji lahko kaj naučili in iz njih naredili.
Kontrabasist Jošt Lampret in violončelist Izak Hudnik sta izbrala sebi najbolj primerna inštrumenta; z njima se koncertno zlijeta in zadihata, muzicirata tako, kot da bi šlo za nekakšen ljubezenski objem, za svojevrstno glasbeno erotiko, (da se še pravočasno zaustavim).
Oba sta zelo muzikalna, morda Lampret še malo bolj, ker je igral na redkeje slišani kontrabas kot solistični inštrument. Lampret izhaja iz pedagoške šole Zorana Markovića, verjetno najboljšega slovenskega kontrabasista, pedagoga, solista, izumitelja, poznavalca godal, človeka določene mednarodne izkušnje, temperamenta in karakterja, ki ne skriva svojega žara, ko se pokaže nekaj dobrega in spodbudnega.
Tako ne preseneča. da je on sam aranžiral obe deli, v originalu napisani za violončelo, za nižji kontrabas. Vendar pa je glasbeni karakter Pet liričnih melodij za violončelo in klavir Lucijana Marije Škerjanca v osnovi lirski, samo da so v kontrabasovski izvedbi solze nekoliko bolj debele kot če bi poslušali violončelo. Škerjanca se je okrog leta 1953, ko je delo nastalo, lotil sentimentalizem, verjetno kot odgovor na nekatere avantgardne popadke, ki so se, blago sicer, zlasti v primerjavi z glasbeno razvojno bolj napredno Evropo, polotili še našega prostora. Škerjanc je melodik, a bolj počasnega mišljenja; trije stavki imajo naslov Largo, tako da se kontrabasistu lahko zamegli od dileme, kaj je v tej “trojki” lahko še malo bolj ali malo manj Largo, da narediš vtis celote kot nemonotone kompozicije. Joštu Lampretu je to uspelo, ker je z odra želel narediti še vizualni vtis, kot da se, skupaj še z dvema stavkoma: uvodnim Andante in tretjim Moderato cantabile, vendarle dogaja nekaj bolj dramatičnega. Napetost pričakovanja je”lento” spremenil v rahlo melodično “dramo”.
Jošt Lampret in Jan Sever
Pri Brahmsu je vedno tako, da z njim nič ne zgrešiš, pridobiš pa kolikor zmoreš. Če ne veš kaj bi, pomisliš na Brahmsa. On je v nekem smislu pokazatelj odsotnosti izvirnega glasbenega mišljenja nastopajočega.
V interpretaciji Jošta Lampreta in pianista Jana Severja smo slišali Brahmsovo Sonato za klavir in violončelo št. 1 v e-molu op. 36 v treh stavkih. Tu je bilo več kontrastnosti in izraznosti, pri pianistu pa več mehaničnosti kot spremljevalnega muziciranja, poleg tega pa je solist s svojim kontrabasom na odru pianista povsem zakril, kar nikakor ni v navadi.
Izak Hudnik
Za dodatek ob burnih aplavzih in ovacijah sta glasbenika dodala še priredbo makedonske narodne pesmi Kalesh Angja (med drugimi jo je pel Toše Proeski) v aranžmaju Bojčevskega in Lampreta.
Izak Hudnik v drugem delu koncerta ni imel kakšnih zadržkov ali treme pred nastopom predhodnika. Vedel je, da je dobro pripravljen in da ima odličnega spremljevalca, pianista Tima Jančarja. (Jančar bo aprila 2020 izvajal slavni Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova).
Hudnik v izboru programa ni želel kaj dosti eksperimentirati. Z lahkoto je našel svoj romantični mladostni ekvivalent, tako v uvodnem Brahmsu (ene iz cikla Štiri resne pesmi) kot v Schubertovi tristavčni Sonati za arpeggione in klavir v a-molu D 821, kjer se je še enkrat potrdilo, da je skladatelj ustvarjal skozi vokal in da je v svojem notranjem sluhu vse najprej prepel, potem pa zapisal. Hudnik je to hitro dojel in znal poudariti, malo tudi z gestikulacijo kot da bi pri tem še sam najraje odprl usta in hkrati pel.
Pri sklepnem Robertu Schumannu, v njegovem Andante in Allegro op. 70 je solist izvajalsko računal na kontrast in sklepni efekt, kar mu je uspelo.
Tim Jančar
Pianist Tim Jančar je bil odličen spremljevalec; igra zelo mehko, poudarja tako sentiment kot barvitost kompozicij, tisto emocijo, ki je evropsko glasbo označevala in zaznamovala zelo dolgo in ima še danes voljo, da nas ponovno prebudi iz siceršnje otopelosti in miselne naravnanosti daleč stran, predvsem stran od lepote, ki se je današnja Evropa boji bolj kot vseh drugih nevarnosti.
Tudi onadva sta imela dodatek. Izbrala sta priredbo (Tim Jančar) slovenske koroške ljudske Dober večer, ljubo dekle.
Marijan Zlobec