Dvajseti Festival Slowind: Še zadnjič vzbuja veliko odmevnost v javnosti. Počasi spoznavamo, da člani Pihalnega kvinteta Slowind po tako slabem odnosu države do njihovega mednarodnega festivala, kot se je pokazal letos, ne morejo ustvarjati in organizacijsko delovati, saj to konkretno pomeni, da morajo večino stroškov za javni značaj festivala mednarodne sodobne in aktualne glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti pokriti iz svojih žepov. To je približno tako, kot da bi moral svojemu delodajalcu plačati, da lahko hodim k njemu v službo.
Fagotist Paolo Calligaris se poslavlja ?, vse fotografije Marijan Zlobec
Končalo se bo v solzah, a slovenska kulturna politika očitno to želi, saj se v zadnjem času niti malo ni potrudili, da bi karkoli rešila, ali pa je vse naredila po liniji najmanjšega odpora (Slovenska filharmonija, SNG Opera in balet Ljubljana…).
Kaj čaka flavtista Aleša Kacjana ?
Zelo težko je nekaj ustvariti in obdržati dvajset let kvaliteto in kontinuiteto. Po zaslugi Festivala Slowind smo slišali na stotine sodobnih in avantgardnih del, slovenskih in svetovnih praizvedb, srečali smo se z mnogimi živimi, mednarodno priznanimi ali celo svetovno slavnimi skladatelji in izvajalci, ki so prišli v Ljubljano. Dobili smo informacije, kot jih ni dal nihče drug.
Oboist Matej Šarc
Pihalni kvintet Slowind je to naredil najprej zase, iz svoje glasbene občutljivosti in zvedavosti, želje spoznavanja lastne glasbene občutljivosti in izvajalske širine ter možnosti, dialoga s sprotno ustvarjalnostjo, ki jo je spodbujal z naročili doma in na tujem. Ne le zase, ampak za različne zasedbe, soliste, kombinacije znotraj razno raznih ansamblov, ki jih je”ustanovil” za posamezni projekt ali skladbo. To smo videli na vseh festivalih, tako tudi letos
Ansambel z dirigentko Jero Petriček Hrastnik
Na prvem koncertu smo tako spremljali programski razvoj od posameznih solistov, duov in manjših zasedb do veličastnega sklepnega, že skoraj odrskega, pogojno rečeno opernega projekta Gougalon – Prizori iz uličnega gledališča (2009, rev. 2011) najbolj znane korejske skladateljice Ursuk Čin.
Dirigentka Jera Petriček Hrastnik
Pri solističnih kompozicijah Lize Lim Axis Mundi (2012 – 2014) za fagot solo s Paolom Calligarisom in Bernda Aloisa Zimmermanna tempus loquendi (1963) za različne flavte z Alešem Kacjanom smo spremljali nekakšno “obravnavo” fagota in flavte ali flavt v akustičnem in simbolnem pomenu, kot raziskovanje zvočnih možnosti. Liza Lim ima rada neobičajni zvočni spekter in bolj linearni kompozicijski razvoj ali linijo. Zimmermann je z dodano altovsko in basovsko flavto že “trojno razpoložen”, razgrajen in razdeljen na trinajst enostranskih zapisov, ki jih je Kacjan lagal na stol, kot da bi delal obvezno, a ne napisano pavzo v svoji interpretaciji celote. Pri Zimmermannu se takoj vidi, da je bil v svojih večjih kompozicijah tako matematično strukturiran in natančen in je hkrati poudarjal neko določeno misel, tu konkretno svetopisemsko Tempus tacendi et tempus loquendi iz Vulgate. Kacjan, tako kot Calligaris, je suveren interpret, samozavesten in rahlo “vzvišen”.
Violončelist Izak Hudnik
Pri britanskem skladatelju Brianu Ferneyhoughu s skladbo coloratura (1966) v izvedbi oboista Mateja Šarca in pianista Mihe Haasa ter slovenski skladateljici Nini Šenk s skladbo Scratch (2014) za altovski saksofon – Oskar Laznik in kahon – Simon Klavžar, smo bolj opazili dolg časovni lok med nekdanjo avantgardo in sodobnim časom, iz katerega bi mnogi radi pobegnili, ne da bi vedeli kam, razen v globoko preteklost. Nini Šenk se morda kompozicija ni najbolj posrečila, nekako se je zdela bolj pomensko izpraznjena; bolj neka zvočna radovednost kot polnokrvna realizacija. Šarc in Haas sta se ujela v zrelem muziciranju, če se temu lahko tako reče, ko gre za avantgardo.
Steklenice kot inštrument
Kompoziciji izraelske skladateljice Chaye Czernowin Sahaf (2008) in avstrijske skladateljice Olge Neuwirth horizontal/vertical (2007) za različni zasedbi sta pokazali različno logiko razmišljanja o sodobni zvočnosti. Skladba Czernowinove se je zdela nekako bolj iztrgana iz konteksta ali celote, a je vseeno pokazala veliko dramatično moč, kompozicijsko iznajdljivost (npr. pri tolkalcu z uporabo ragelj, električnem kitaristu, delno prepariranem klavirju). Neuwirth je bila prav tako po svoje zamejena; njena kompozicija je bila namreč različica glasbe za eksperimentalni animirani film Symphonie diagonale Vikinga Eggelinga iz leta 1924, a prevzema naslov drugega, danes izgubljenega Eggelingovega filma Horizontal – Vertikal – Messe. Bi lahko rekli dvojno eksperimentiranje, slikovno in zvočno ? Pravi odgovor bi dala šele projekcija.
Konzerve kot inštrument
Vrhunec večera je bila zadnja že omenjena točka Usuk Čin. Ni zaman ocenjena kot vrhunska korejska skladateljica. Sam jo vidim kot avtorico sodobne korejske opere, z zmožnostjo kombinacij nacionalne tipike in dramaturgije, vsebine, oblike in izraza, jezika, s katerim zna ustvarjati prizore, tako kot smo v vseh šestih “dejanjih”, sicer miniaturnih, le nekajminutnih, zaznali njen gledališki potencial. Ima neverjeten zvočni spekter; nič se ne ponavlja, vse je skoncentrirano, pomenski nabito, razgibano…Spominja na nekdanjo Petruško Igorja Stravinskega. Večji ansambel je vodila dirigentka Jera Petriček Hrastnik, ki se je uveljavila šele potem, ko je na Dunaju ustanovila ansambel ali orkester, sestavljen iz slovenskih glasbenikov, ki delujejo na Dunaju.
Sklepni aplavz in priklon na prvem koncertu
Na tretjem koncertu je bil gost Kvartet Jack. V vseh smislih odličen, a je vendarle največ pokazal pri sklepnem godalnem kvartetu Ianisa Xenakisa z naslovom Tetras iz leta 1983. To je kompozicijska mojstrovina svojega časa; ni več tako avantgardna, kot je bila njegova prva za godalni kvartet ST/4 iz leta 1962. Ko je Xenakis začel sodelovati s slavnim Kvartetom Arditti, je takoj vedel, da lahko napiše nekaj več, to pa je veliko večji izvajalski razpon z virtuoznimi deli, kot jih lahko izvajajo samo najboljši godalni kvarteti. Če veš, za koga pišeš, potem ti svoboda ustvarjanja prileti v naročje kar sama. Enostavno vidiš, kako bo zvenelo na odru. In smo videli in slišali.
Kvartet Jack in akordeonist Klemen Leben
Močan je bil še Tretji godalni kvartet Elliotta Carterja iz leta 1971, se pravi spet zgodovinsko delo. Po dva člana kvarteta sta se postavila na nasprotni strani odra in vzpostavila zvočni ter interpretativni dialog. Zvok in prostor, dimenzija, v kateri iščeš dramatiko, čeprav neke pripovedne razsežnosti ni, prej nekakšen matematični ujemalni koncept sodelovanja in povezave dveh duov iz kvarteta.
Violinist Austin Wulliman in violončelist Jay Campbell
Violinist Christopher Otto (desno) in violist John Pickford Richards
Kvartet Jack
Manj izrazite so bile kompozicije kanadske skladateljice Sabrine Schroeder, pri nas že dolgo nemškega znanega skladatelja in dirigenta Matthiasa Pintcherja (za godalni kvartet in akordeon) in kitajske skladateljice, ki živi in ustvarja v Avstraliji Lize Lim. Tu so bili glasbeniki glede na svoje vrhunsko znanje in pripravljenost manj “izkoriščeni”. So pa bile zanimive razlage v festivalski knjižici, ki se jih da zlahka razumeti, z njimi morda polemizirati, manj pa od povedanega in prebranega “dobesedno” slišati.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Slowind z ukinitvijo festivala misli resno”
Hja, nekatere evropske države, tudi precej manjše kot je Slovenija, vedo, kaj pomeni (pro)aktivno razvijati odličnost na vseh področjih, tudi – in zlasti – na kulturnem, in so tudi temu primerno uspešne in vplivne, Slovenija pa nezadržno tone v provincialnost in pasivno odvisnost, tako kulturno kot tudi ekonomsko, pod budnim očesom novega “velikega brata”, potem ko je bila dolga desetletja precej bolj odprta v svet, tudi v bivši “Jugi”. Nikoli ne bom pozabil npr. opatijskih festivalov (ki so sicer bili “zgolj” jugoslovanski, ampak kaj vse se je tam dogajalo …).
Se mi zdi, da je kokoš, ki – kot vemo tisti, ki smo jih kdaj srečevali prosto tekajoče – počepne in otrpne, ko jo dohitiš, kar pravi simbol za Slovenijo.