Kulturna politika je pojem, za katerim se skriva največ skrivnosti, zaprtosti v trdnjavo odločanja na enem mestu in od ljudi, ki jih nihče ne pozna, ki se zamenjujejo na vrhu MK ob vsakih volitvah in menjavah oblasti, ali pa še prej, da nihče v javnosti ne ve, kdo kaj je, še manj kdo odloča in dejansko razpolaga s celotnim državnim proračunom in ga po svoji volji in omejeni vednosti, razgledanosti ter znanju deli.
Nenad Firšt, vse fotografije Marijan Zlobec
Napovedana okrogla miza o kulturni politiki do slovenske klasične ali resne glasbe v organizaciji Društva slovenskih skladateljev v nabito polni Kogojevi dvorani DSS je tako minila brez sicer napovedanih predstavnikov Ministrstva za kulturo. Prišel ni ne minister za kulturo, ki je sicer glasbenik, prejšnji direktor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, ne državni sekretar, ne podsekretar, ne odgovoren za glasbo…
Dr. Katarina Bogunović Hočevar
Tako je okrogla miza minila v medsebojnem dialogu “prepričevanja prepričanih”, brez problemskega dialoga z “nasprotno stranjo”, se pravi z vladajočimi in odločujočimi. Tako da na konkretne teme in probleme ali segmente okrogle mize ni odgovarjal nihče oziroma so kolikor se je to dalo pojasnjevali udeleženci sami, ki pa o kulturni politiki ne odločajo bog ve koliko, a vseeno ne malo, čeprav so skušali narediti tak vtis. Na kulturno politiko vplivaš tudi tako, da si tiho, v javnosti protestno ne nastopaš, izpolnjuješ določene prijavne obrazce, konkuriraš za sredstva, jih ne dobiš, delaš naprej kolikor se sploh še da…
Kulturna sfera je v javnosti v celoti preveč tiha, skromna, pohlevna, nebogljena, neenotna, nepovezana…ne zna se zavzeti zase, ne gre množično pred parlament in vladno palačo… Enkrat je Slovenska filharmonija odšla na protestni pohod pred sedež Ministrstva za kulturo.
Marko Vatovec
Državna politika ve, da so umetniki individualisti in egoisti, da bolj gledajo vase kot naokrog, bolj k svoji konkurenci znotraj nekega področja, medtem ko ne znajo nastopati enotno navzven. A tega na sinočnji okrogli mizi nismo slišali. Ni bilo niti jasno izražene zahteve po povišanju BDP za kulturo na letni ravni in nasploh povečanju sredstev za kulturo v skladu z naraščajočim družbenim proizvodom. Sredstva za kulturo so ostala nominalno ista ali so se celo zmanjšala.
Iz ust predsednika Društva slovenskih skladateljev Nenada Firšta, dekana Akademije za glasbo Marka Vatovca, predstavnika Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete UL Nejca Sukljana, predsednice Kulturnega društva Glasbena matica Ljubljana Veronike Brvar in direktorice Kulturnega doma Nova Gorica Pavle Jarc smo slišali prepričljivo ugotovitev, da slovenske kulturne politike sploh ni, ker je tako slaba, da bi se kot politika sploh smela imenovati. Tragedija je, da vsi glasbeniki to tako občutijo in stanje povezujejo s celotno politično negacijo kulturne sfere v najširše smislu, omalovaževanje ustvarjalnosti pa še posebej. Politika posledično kulturo opredeljuje kot proračunsko porabo, ki je narodu in državi v napoto in breme.
Pavla Jarc
Slišali smo zanimiv citat slavnega antičnega filozofa Platona, ki je izjavil, da se s politiko ne bi smel ukvarjati nihče, ki ne mara glasbe ali nima do nje pozitivnega odnosa. In to je rekel, ko prave glasbe v današnjem ali novoveškem smislu sploh še ni bilo. A je Platon govoril o človekovi ali človeški občutljivosti ljudi, ki se s politiko ukvarjajo. Te v slovenski politiki ni niti za ščepec. To vidijo čisto vsi, ne le glasbeniki ali kulturniki.
Veliko je bilo govora o kulturni identiteti, ki določa slovenski narod (Firšt, Vatovec), veliko o prednosti štirih državnih javnih zavodov, ki so financirani sistemsko (obe operi, Cankarjev dom, Slovenska filharmonija), o finančni in posledično programski negotovosti društev, ne le DSS, ki se mora za vsako stvar prijavljati na vse mogoče razpise na državni in mestni ravni… Akademija za glasbo (Vatovec) na primer ne more zaprositi za sredstva za svoje koncerte, ker je MK ne obravnava kot kulturno, ampak izobraževalno ustanovo.
Regionalni kulturni zavodi (Jarc) so odvisni od odnosa občine do njih bolj kot od države, a je vseeno njihova vloga, še posebej ob meji, še kako pomembna. Nova Gorica si želi ravno tako vrhunske kulturne prireditve kot na primer Ljubljana.
Veronika Brvar
Nasploh bi o tem lahko govorili še veliko več, ko bi bili predstavniki kulturnih javnih zavodov še iz drugih pokrajin. Seveda je velik problem, ker slovenska država sploh noče priznati in natančno geografsko in upravno opredeliti slovenskih pokrajin, tako kot je bilo to jasno nekoč in smo vsi poznali osem slovenskih pokrajin, potem pa je nastopil izbruh novih občin, ki nimajo denarja niti za lastni birokratski aparat, kaj šele za kulturo in kulturne ustanove, dvorane, programe…
Nenad Firšt in Marko Vatovec
Veliko je bilo govora o letošnjih projektnih razpisih za nova dela s področja glasbe. Rezultati za leto 2018 so bili znani šele julija, torej z več kot polletno zamudo. Kot je rekel predsednik DSS Nenad Firšt, je sistem škodljiv, ne le nekoristen. Izbrani skladatelji, ki so dobili nekaj denarja, bi (po mnenju MK) morali biti veseli, a je bilo izplačilo MK največ tri bruto (najnižje) plače na naročeno oziroma s plačilom podprto novo delo. (Te podatke je o sebi na tiskovni konferenci za 20. Festival Slowind razkrila skladateljica Nina Šenk, razvidni pa so bili tudi z objave na tem mestu, kar bom še enkrat dodal).
Firšt je omenil, da je bil sam deset let član glasbene komisije MK, a so bili tedaj bistveno, bistveno boljši časi, kot so sedaj. Dobesedno pa je še dejal, da tako slabo, kot se je Ministrstvo za kulturo izkazalo pri projektnih razpisih za glasbo letos, ni bilo vse od leta 2000, kolikor položaj sam pozna. Razpis je bil zgrešen v temeljih, v osnovni dikciji in pomešanju vsega, kar se da v glasbo spraviti.
Firšt je omenil nekdanje delovanje Združenja koncertnih poslovalnic Slovenije, ki je poskrbelo za gostovanja tako domačih glasbenikov v tujini kot tujih glasbenikov pri nas. Ironično pa je omenil, da bi glede na tako slabo financiranje in slab položaj glasbene kulture v samostojni Sloveniji bilo bolje, v primerjavi s položajem glasbe drugod, da bi bili neka pokrajina Avstrije ali Nemčije, kjer je odnos do glasbe ne le boljši, ampak iskrenejši. Zakaj smo mi sploh tu, se je vprašal ?
Dr. Katarina Bogunović Hočevar
O razpisu in njegovih rezultatih je največ vedel povedati sam član komisije za resno glasbo, opero in balet Nejc Sukljan. Povedal je, da kot član komisije ni niti vedel, kdo je odločal o formalni osnovi in vsebini razpisa, ni bilo jasno, kakšni so kriteriji…Za glasbo so imeli na voljo za delitev 200 tisoč evrov, in to za celotno glasbeno sfero v državi (za projektne razpise, ki naj bi veljali za naročanje novih del ali kompozicij). Zgodilo se je to, da sta bili dve komisiji; za resno glasbo, opero in balet na eni strani in za drugo glasbo na drugi. Klasika je dobila manjši del, in sicer 80.000 EUR. A to še ni vse; sem so spadali projekti oziroma prijave za organizacijsko delo, za snemanje plošč, gostovanja, festivale, delovanja društev, izdajanje not…, ne pa za neposredno ustvarjalnost.
Nejc Sukljan
Sukljan je prostodušno povedal, da so poizkušali narediti, kar se je dalo, a ko vidiš tako malo denarja in tako veliko prijav, ki izhajajo iz dejanskega glasbenega dogajanja v Sloveniji, si brez moči. Povedal je, da so imeli prijave projektov, ki bi sami zahtevali 30.000 EUR, a potem bi ves denar lahko razdelili le nekaj prijavam oziroma projektom…
Tomaž Habe
Na okrogli mizi je bilo veliko govora o glasbeni vzgoji v osnovnih in srednjih šolah. Ta je vse slabša. Polog opažanja odsotnosti kulturne politike je več kot očitna odsotnost še šolske politike.
Zelo hud je bil napad na oblast, ki v celoti ne ceni ustvarjalnosti svojih državljanov, tu še posebej umetnikov, glasbenikov. Politika podcenjuje ustvarjalnost kot javno dobro (Veronika Brvar), kot nekaj, kar prispeva k splošni podobi naroda in države.
Aleksander Govekar
Hud napad je bil na kulturno politiko, ki je nehala spodbujati slovensko zborovstvo, še posebej naše vrhunske pevske zbore, ki so desetletja dolgo doživljali mednarodne uspehe, kot npr. APZ Tone Tomšič. Slovenija je kandidirala za največjo zborovsko manifestacijo Europa Cantat leta 2021, ki se je udeležuje tudi 4000 pevcev iz vsega sveta. Kako naj to izvedemo, če so naši zbori v zadnjem času iz financiranja oziroma v sistemu kulturne politike prezrti ( Brvar)? Ljubljana je v kandidaturi premagala Dublin in Utrecht in pričakuje 4000 zborovskih pevcev, skladateljev, dirigentov in instrumentalistov z vsega sveta med 17. in 25. julijem 2021.
Slišli smo tudi kritiko na račun delovanja javnih zavodov in neizvajanja slovenskih del ter neudeleževanja koncertov politikov, ker nimajo za glasbo nikakršnega občutka (Tomaž Habe), pa da MOL finančno rešuje nekatere stvari, ker niso bile rešene na ravni MK, tako da daje za kulturo tudi 10 in več odstotkov mestnega proračuna. DSS se tako prijavlja na mestne razpise, ker ne dobi dovolj denarja iz proračuna MK (Mojca Menart).
Slišali smo tudi, kakšna velika reklama za državo, med drugim s turističnim uspehom je v Franciji Tour de France in da so tam nekatere panoge močnejše od industrije, pri nas je kot primer dobrega povezovanja v mestu z vsemi vsebinami Jazz Cerkno. V Sloveniji bi s kulturo lahko več zaslužili (Aleksander Govekar).
Slowind sinoči začel svoj zadnji, dvajseti festival
V reformah javnega sektorja je bilo ravno na področju glasbe najmanj narejenega (Firšt), kaže se odsotnost sistemskega načina financiranja glasbene kulture (Vatovec), javnost ne ve, koliko denarja porabi MK za svoj birokratski aparat (Sukljan), veliko je otrok, ki ne doživijo niti enega koncerta na leto, niti nimajo kulturno vzgojnih vsebin, niti ni aktivne državne politike do dela Združenja kulturnih domov Slovenije (Jarc).
Slišali nismo niti ene pozitivne besede o slovenski kulturni politiki na področju glasbe, glasbene ustvarjalnosti, odnosa države do urejanja vseh vsebin parcialno in globalno, na ravni individualnih zadev, pa vse do javnih zavodov in društev, dejavnosti zunaj institucionalnih okvirov… Slišali smo številne refleksije o zgodovini odnosov politike do kulture, še več kritike sedanjosti, in zelo malo upanja, da bo bolje v prihodnosti.
Da so pokopali dvajsetletni mednarodno odmevni Festival Slowind, ne bo nihče odgovarjal. V Sloveniji so si najbolj nadarjeni ljudje sami krivi, če ustvarjajo. Kdo jih sili ?
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/07/25/banditizem-ministrskih-strokovnih-komisij/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/07/26/kdo-so-drzavni-prvaki-v-glasbi-za-leto-2018/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/11/05/ce-propade-festival-slowind-bo-krivo-ministrstvo-za-kulturo/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/07/27/ce-bi-na-ministrstvo-za-kulturo-vrgel-bombo-ne-bi-nic-razneslo/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/07/31/zavod-delak-in-zavod-maska-prvaka-v-molzenju-mk/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/07/30/intermedijske-umetnosti-so-za-mk-jasne-kot-beli-dan/
Marijan Zlobec
En odgovor na “O kulturni politiki v glasbi brez predstavnikov države”
Da v tej državi ne premoremo nikakršne strokovno domišljene in demokratično sprejete ter splošno jasno razvidne kulturne politike in razvojne strategije na področju kulture, je že dolgo znano.
Toda vprašajmo se: ali morda naši oblastniki oz. najvišji organi zakonodajne in izvršne veje oblasti v RS premorejo kolikor toliko izdelano zunanjo politiko in zunanjepolitično strategijo?
Ali morda politiko in strategijo nacionalne varnosti in strateški razvojni načrt obrambe v okviru EU in Nata?
Da o drugih politikah, kot je npr. gospodarska, naravovarstvena, socialna, izobraževalna in raziskovalna ter tehnološka razvojna politika, ne razpredamo posebej.
Več kot očitno sta sicer kot da demokratično izvoljena izvršna in zakonodajna veja oblasti v RS strokovno in politično popolnoma nedorasli urgentnim razvojnim potrebam na vseh področjih ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja ter vse preveč togo usmerjeni zgolj in samo v strankarsko delitev povolilnega plena ter zgolj in samo v skrajno egoistični in egocentrični boj za nedostojno začasno preživetje ob koritu oblasti.
Od volitev do volitev je slabše, saj ustavno in demokratično nadvse sporni sorazmerni volilni sistem nekritično “delegira” na najodgovornejše položaje v državi vse večje strokovne in politične pustolovce, egoiste ter vse bolj neodgovorne in neetične pohlepneže brez vsakršne prepoznavne človeške, poklicne in politične identitete, pokončnosti in brez temeljnega človeškega in intelektualnega dostojanstva.