Celjska Mohorjeva družba nadaljuje s svojimi glasbenimi izdajami. Današnji dan je bil najbolj v znamenju sicer odsotnega dr. Eda Škulja, prevajalca obsežne knjige o Bachu in soavtorja knjige o orglah v slovenskih cerkvah. Škulj je doslej izdal okrog trideset knjig, pri Celjski Mohorjevi družbi lani odmevno in celovito monografijo o Franu Gerbiču, malo poprej pa še knjigo o svojem glasbenozgodovinskem in muzikološkem ter kulturnozgodovinskem raziskovalnem delu.
Saša Mišo Frelih, Mateja Kvartič Dolinšek in Jurij Dobravec, vse fotografije Marijan Zlobec
Dr. Edo Škulj je prevedel monografijo Alberta Schweitzerja Johann Sebastian Bach Glasbeni pesnik. Predstavili so jo organist (skrbnik orgel v Cankarjevem domu in frančiškanski cerkvi) in glasbeni publicist Mišo Frelih, urednica Mateja Kvartič Dolinšek in notograf in organist, raziskovalec slovenske orgelske kulture in zgodovine Jurij Dobravec.
Dr. Tanja Ozvatič
Knjiga sicer ni najnovejšega datuma, prej bi rekli zgodovinsko delo, saj je Schweitzer umrl že leta 1965, a je doslej ostala v tovrstni mednarodni literaturi še nepresežena, kot so zatrdili njeni predstavitelji. Jurij Dobravec je med drugim spomnil, da je Bach živel še v sklenjenem, celovitem času, ki ni bil razdeljen na “predmete”, tako kot je to danes, ampak so v svetu predvsem vladali odnosi. Tedanji ljudje so svet dojemali kot medčloveške odnose, kar pa je razumljivo, saj je bila vednost o svetu, kaj šele komunikacija neprimerljiva z družbo danes. O orgelski literaturi pa je ugotovil, da je je pri nas malo, nekaj več na Češkem in v Nemčiji, še posebej v nekdanji Vzhodni Nemčiji. O sami knjigi je menil, da Schweitzerjev pogled na orgelsko interpretacijo ni več aktualen, a se vse gradi od spodaj navzgor; iz temeljne literature o izvajalski praksi do sistemskih in avtentičnih načinov ter celovitih pogledov na izvajanje Bachovih del.
Jurij Dobravec
Saša Mišo Frelih je podal najprej svojo orgelsko zgodovino mednarodnega spoznavanja orgel in orgelske literature v Evropi in ZDA od šestdesetih let do izgradnje največjih orgel v Cankarjevem domu leta 1982 in obnove orgel v frančiškanski cerkvi, katerih oskrbnik je za vse koncerte, seveda pa še sam koncertira. Frelih je opozoril tako na različnost orgelske kulture na primer v Nemčiji in Franciji, pri sami Schweitzerjevi knjigi pa spomnil, da so takrat, ko je knjiga prvič izšla, ustvarjali Cesar Franck in Max Reger, pri nas pa je te informacije imel in jih širil Julius Kugy.
Saša Mišo Frelih
Albert Schweitzer je bil rojen že leta 1875 v Zgornji Alzaciji v Nemčiji, ki pa je danes v Franciji. Bil je evangeličanski teolog, popotnik, orglar, filozof, zdravnik, pisatelj in nobelovec, dobitnik Nobelove nagrade za mir spričo svojega humanitarnega dela v Gabonu, kjer je leta 1913 ustanovil bolnišnico za zdravljenje gobavcev. Bil je doktor teologije, pastor in profesor teologije v Strasbourgu. Že pri desetih letih je pri bogoslužju igral orgle namesto očeta in bil kot gimnazijec največji mojster za orgelske skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Orgle je med drugim študiral v Parizu, kjer je bil njegov profesor priznani organist in skladatelj Charles-Marie Widor. Prav Widor ga je spodbudil, da je napisal svojo knjigo o Bachu že leta 1904 in ji sam napisal spremno besedo, ki je objavljena še v tokratnem slovenskem prevodu.
Mateja Kvartič Dolinšek
Knjiga o Bachu, čeprav o doslej povedanem tako kaže, ni namenjena samo Bachovim orgelskim skladbam, ampak je avtorjev pogled na Bacha mnogo širši, čeprav o tem ni bilo govora na današnji predstavitvi, kjer je, kot rečeno, spričo bolezni manjkal prevajalec dr. Edo Škulj.
Albert Schweitzer, foto Bundesarchiv
Knjiga v prvem poglavju govori o cerkveni glasbi v Nemčiji do Bacha. Drugo poglavje govori o Bachovem življenju in značaju, tretje poglavje raziskuje nastajanje Bachovih del, četrto govori o Bachovem glasbenem jeziku in peto o načinu, kako izvajati Bachove skladbe.
V dodatkih je več praktičnih katalogov Bachovih skladb, še posebej dragocen je seznam kantat s slovenskim prevodom naslovov, pa tudi prikaz Slovenci in Bach.
Marijan Zlobec