V Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi so pravkar odprli razstavo 33 dni 100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Skupaj so jo pripravili Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodi muzej Slovenije in Arhiv Republike Slovenije. Na slovesnosti so spregovorili mag. Barbara Ravnik, direktorica NMS, dr. Kaja Širok, direktorica MNZS in dr. Bojan Cvelfar, direktor ARS. Razstavo pa je z nagovorom odprl predsednik državnega sveta RS Alojz Kovšca. Častni pokrovitelj razstave je predsednik RS Borut Pahor. Objavljam misli predsednika državnega sveta.
Flavtistke Orkestra Slovenske vojske, vse fotografije Marjan Zlobec
“Z veliko častjo sem sprejel povabilo na odprtje razstave, s katero obeležujemo natanko sto let naše prve državnosti… In četudi je le-ta trajala le 33 dni, je pomenila epohalno zgodovinsko prelomnico – po 600 letih habsburške oblasti nad razdrobljenimi slovenskimi deželami je naš narod stopil na pot postopnega, a dejavnega iskanja lastne državnosti, ki pa jo je dokončno plebiscitarno udejanjil šele leta 1991.
Sto petdeset let od prvih taborskih zahtev, programa Zedinjene Slovenije sredi 19. stoletja… do razglasitve samostojne in suverene države, je bilo mučnih in negotovih. Vse do bridkega konca habsburške monarhije jeseni 1918 je bila misel o državnosti šibka. Večinoma je šlo za zahteve po upravni združitvi ozemlja, na katerem je strnjeno živelo slovensko govoreče prebivalstvo, ki pa se je veliko bolj kot za Slovence štelo za Štajerce, Krajnce, Dolenjce, Korošce…
Alojz Kovšca
Posledice velike vojne so v političnem smislu pomenile zaton velikega habsburškega imperija. V svoji razdiralni naravi je vojna po drugi strani združevala in na novo povezala narode, ki so se v starih državah počutili zatirane. “Verige suženjstva so počile”, poti nazaj ni bilo več.
Mag. Jože Podpečnik. Alojz Kovšca, dr. Kaja Širok, dr. Marko Štepec in dr. Bojan Cvelfar
Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) so avstro-ogrski Slovani ustanovili po razpadu monarhije, in sicer 29. oktobra 1918, to je le dan kasneje, ko so državo razglasili Čehi in Slovaki. Vendar nova državna tvorba za razliko od Češkoslovaške ni doživela mednarodnega priznanja in je trajala le do 1. decembra. Četudi kratkotrajna in prehodna rešitev, brez možnosti za preživetje, je bila izjemnega pomena, ker je v zelo kratkem času spodbudila narodna čustva, Slovencem dala prvo narodno vlado in omogočila, da smo izkazali čut za politični pluralizem in organizacijske sposobnosti.
A narodni polet še zdaleč ni bil dovolj, da bi se država vpisala na zemljevid sveta. Glede na to, da so bila naša ozemlja sestavni del vojaško premaganega cesarstva, je slovensko narodno ozemlje postalo vojni plen na šahovnici zmagovalcev, ki so risali novo podobo Evrope. Cena prve svetovne vojne, ki nam je bila Slovencem vsiljena, je bila velikanska. Poleg številčnih človeških žrtev in materialne škode, smo izgubili 1/3 nacionalnega ozemlja – na severu Koroško, na zahodu Primorsko, ostali smo brez Trsta, v katerem je takrat živelo 57 000 Slovencev, in s tem brez najmočnejšega industrijskega središča in tudi brez izhoda na morje.
Nova država je posledično takoj trčila na vprašanje meja. Neodločnost in neiniciativnost slovenske vlade so popravljali posamezniki, zlasti Rudolf Maister, ki je rešil severovzhodni del Slovenije, to je Maribor in Štajersko. Prekmurje se je priključilo samoiniciativno, za kar gre zasluga ozaveščenosti slovenskega duhovništva. Prevratni čas v prvih mesecih po koncu I. sv. vojne je razkril tudi vse slabosti dejstva, da Slovenci nismo imeli državotvorne tradicije. Medtem, ko so slovenski prostovoljci vojaško osvajali ozemlja in večali prostor države, so politiki delovali pretežno ravno v nasprotni smeri.
Dr. Kaja Širok
Odločitev Slovencev, Hrvatov in avstroogrskih Srbov za skupno državo je bila politična rešitev, ki je bila v danem zgodovinskem trenutku zagotovo optimalna. Vendar kljub razpadu Avstro-Ogrske nepopustljivost in zagrizenost nemškega sloja v odnosu do Slovencev nista puščali veliko možnosti. Enako je veljalo za Madžare. Italijanska vojska je pritiskala, avstrijski Nemci so vse bolj glasno zahtevali združitev z Nemčijo. Madžarom ni prišlo niti na misel, da bi se odrekli slovenskemu ozemlju. Pretilo nam je popolno razkosanje.
Vendarle se je v politični aritmetiki pojavilo novo razmerje moči, ki jo je narekovala okoliščina, da je bila Srbija zmagovalka na strani antante. In tako kot se zdi odločitev Slovencev, Hrvatov in avstroogrskih Srbov v danem zgodovinskem trenutku optimalna, prav tako se s stoletne zgodovinske distance zdi optimalna rešitev, da se je Država SHS po 33-ih dneh priključila Kraljevini Srbiji in Črni gori. Vse ostalo ostajajo ugibanja in hipoteze, ki zgodovinskih dejstev seveda ne morejo spremeniti.
Spoštovani, sklenemo lahko, da imamo današnje generacije velik privilegij živeti v samostojni in neodvisni državi. O vsem tem so naši dedje lahko le sanjali. S tem je tudi relativno uspešno zaključen stoletje in pol dolg emancipacijski proces, katerega rezultat je samostojna slovenska država.
Naš pogled mora biti z vso odgovornostjo usmerjen v prihodnost. Slovenija kot samostojna država obstaja že skoraj tri desetletja. Za Slovence oz. državljane Slovenije je danes država sredstvo preživetja in varnosti, predvsem pa je zagotovilo odločanja o lastni usodi in lastni sreči. In prav zato gre pri državi!
Kot enakopravni člani EU smo tudi del družine narodov, ki ji skupaj z našimi manjšinami v sosednjih državah civilizacijsko pripadamo. Skupni kulturni in jezikovni prostor Evrope brez meja ponuja ogromno priložnosti, da še okrepimo kulturne vezi z našimi rojaki, ki so pred stoletjem ostali izven meja matice.
Nacionalna zavest je namreč srčika vsakega naroda. In če je narodna zavest naravna vrednota, kot pravi naš starosta Boris Pahor, ki se je leta 1913 rodil še kot državljan Avstro-Ogrske in državo SHS doživel kot petletni deček, potem mora občutek za vse razsežnosti slovenstva presegati zgolj racionalne razloge in izvirati iz samega našega bistva. Vsako živo bitje ima samoohranitveni nagon, tako mora biti tudi pri narodu, “sicer je z njim nekaj hudo narobe. Slovenstvo ni in ne bo nikoli samoumevno, vedno bosta zanj potrebna zavestna odločitev in trud.“
Vhod v razstavišče je kot slavnost na Kongresnem trgu
Uradnim besedam pa je Kovšča dodal še aktualno misel, da je “mir nestalni prebivalec; je kot gost, ki pride in odide,” s čimer je opomnil, da se nam v bodoče lahko še marsikaj zgodi.
Marijan Zlobec