Danes praznuje devetdeset let Radio Slovenija, poprej Radio Ljubljana. Čestitam, brez njega, kljub vsem možnim programskim pripombam, pomislekom, kritikam, polemikam… ne more nihče v Sloveniji, danes s pomočjo arhivskih in javnosti dostopnih dokumentov, oddaj, kronik, poročil…pa noben Slovenec, kjerkoli živi po vsem svetu.
Slišal sem čestitko: še na tisoč let. Zveni lepo in optimistično, a je veliko na tem (še v pričakovanjih). Med raznimi podrobnostmi si med drugim želim, da ne bi uničevali bogatega arhivskega gradiva, kot so ga množično nekoč, kot je na neki javni tribuni ob osamosvajanju okrog leta 1990 v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma povedal legendarni Urban Koder,
Radio Slovenija bi moral imeti veliko večji arhiv vse slovenske glasbe, še posebej klasične, in to z najboljšimi izvajalci. V čisto zadnjem času sta umrla dva velika slovenska skladatelja, najprej Ivo Petrić in pred dnevi Darijan Božič. Napisala sta ogromno del, ki se nikakor ne izvajajo ali radijsko predvajajo. Od Božičevega opusa sem nazadnje v živo videl njegovo opero Lizistrata v ljubljanski Operi SNG, a že pred desetletji. Podobno izginjajo iz kulturnega, kaj šele širšega javnega življenja še mnogi drugi skladatelji. ansambli, izvajalci, tako komorni kot solistični, pevski zbori…
Naročil novih del ni, kaj šele, da bi televizija posnela kakšno opero; snema ne niti vseh koncertov lastnega simfoničnega orkestra…Podobno usiha zanimanje Radia, ki vsekakor ne opravlja funkcije nacionalnega medija najširšega obsega in vsedržavnega pomena.
Razvoj tehnike in tehnologije nista prinesla bistvenih programskih sprememb, predvsem pa ne obogatitev. Koliko stvari manjka, če pomislim samo na izvirno slovensko klasično glasbo. O tem pričajo podatki o izplačilu tantiem skladateljem za predvajanje njihove glasbe; le nekaj deset evrov za vse leto ali pa celo nič.
Medtem ko tehnologija vpliva na dostopnost in dopolnjuje predvajanje kompozicij iz starih arhivov, tako da zvokovnim posnetkom, starim desetletja, dodajajo sprotne note in spremljate izvajanje z notami na zaslonu ali v rokah, kot bi lahko rekli, za našo glasbo tega ni pričakovati niti še v sanjah.
Ko sem pisal vest o smrti Darijana Božiča, sem naslove in opus njegovih del prevajal iz angleške Wikipedije, ker v slovenski tega ni! Ivo Petrič pa je zase in svoj opus poskrbel kar sam. Svetujem vsem, da si to, dokler lahko, uredijo sami, ker na druge, kot na primer RTV, ni čakati.
Podobno je pri drugih vsebinah in področjih.
Veliko in preveč je izgovorov, da ni snemanj domačih koncertov. Bolj kot vse so krivde subjektivne, od preproste lenobe do osebnih zamer, podcenjevanja, zaničevanja, omalovaževanja, notranjih ribari, osebnih interesovj.
Ne preseneča me, da na Mladih virtuozih Festivala Ljubljana koncerte snemajo starši s fotoaparati ali pametnimi telefoni.
Pred dnevi sem na tiskovni konferenci za Festival Slowind Še zadnjič slišal pripombo, da v vseh dvajsetih letih svojega festivalskega delovanja niso niti enkrat nastopili v sicer televizijski oddaji Opus.
Kaj vse manjka v radijskih programih s področja slovenske znanosti, raziskovanja, dosežkov svetovnega pomena…lahko povedo drugi. Namesto tega se širijo razni psevdo svetovalni servisi, celourne reklamne oddaje o vsakršnih preparatih sumljivega izvora in medicinskega, zdravstvenega pomena. Enkrat nam škoduje sladkor, potem sol, zatem svinjsko meso, uvoženo sadje, ki zori v hladilnicah, žitarice, mleko, jajca…
Da ne govorim o nenehnih oglasih za veletrgovske centre. “Dragi upokojenci, samo danes imate desetodstotni popust…” Ker sem, kot veste, upokojenec, na to zlahka nasedem in nakupim več, kot če tega “popusta” ne bi bilo.
Ker je danes Ljubljanski maraton, naj spomnim na ono reklamo, kjer je izrecno omenjen. “Že tečem, sem na maratonu!”
Lahko se samo zjočem.
Marijan Zlobec