Jenkova nagrada za poezijo Tonetu Škrjancu

Dobitnik letošnje Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirk izvirne slovenske poezije, ki je izšla v zadnjih dveh letih, je pesnik Tone Škrjanec za pesniško zbirko Dih. Nagrado so podelili nocoj v Mavčičah.

Tone Škrjanec, vse fotografije Marijan Zlobec

Iz utemeljitve Jenkove nagrade

“poznamo veliko vrst tišine. večinoma so samo približki.” Tudi s poezijo je tako. Tone Škrjanec s svojo zadnjo pesniško zbirko ostaja na sledi poeziji, ki se izogiba velikim izjavam in gestam, kot bi hotela resnično zajeti in pokazati svet, ki jo obkroža, pa se zaveda vseh pomanjkljivosti jezika in človeškega dojemanja sveta. Zato govori šele, ko ujame hip nenadejanega, ki se lahko utrne kadar koli, in je lahko zdaj kaplja sline na koži ali pivska pena, ki se “izredno lepo svetlika v zgodnjem popoldanskem soncu”.

Pesniško branje nagrajenca

Kar se naseli v bralca, je ves čas prisotno, a neimenovano med vrsticami, bežno in neulovljivo kot sedanji trenutek, neoprijemljivo kot vonj. “V nekem popolnem kaotičnem redu prihaja in se posede točno tam, kjer je treba, da je.” Zdi se, da gre tu prav za vsakdanjost, za navidezno sosledje trenutkov, ki – če jih pogledamo od blizu, zares – žarijo od svoje posebne lepote.

Nagrada domačega društva, ki jo je izročil Rudi Zevnik, predsednik Kulturnega društva Mavčiče

Preproste in v svoji hipnosti smrtonosne. In vendar nas pesnik takoj opomni, da ne gre staviti na razumevanje, da gre vedno malo zares in malo za hec. Nobene pretirane usodnosti. Edino sidrišče pa ostaja telo, pripeto v snovni svet. Škrjančevi verzi so potopitev v čutni svet, so dotikanje, limanje, kapljanje, dihanje. Spremljata jih modrost lahkotne lenobe in radost nad nenadejano čarobnostjo sveta.

Pesem za nagrajenca

Za to je potrebna le prava pozornost, ki jo kot pri meditaciji naprej dosežemo z dihanjem. Jezik teh pesmi je podoben dihanju, zdi se prijetno vsakdanji, pogovoren, s svojim značilnim ritmom. Vendar veselje do živobarvnosti sveta, z vsem kar ponuja, preprosto afirmiranje bivanja, vedno spremlja zavest o temíni, ki je pred nami, o senčnati strani sveta. Kljub dostopnosti in izraziti komunikativnosti pesmi, govorec pesmi ni zgolj skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in “se ne sekira” glede nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi “undercover” zenmojster, ki vidi v srčiko stvari, vidi tako smeti kot lepoto, vonja kri in parfum, pozna ranljivost in nemoč, in zna sočasno zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot ali se zavijemo vanje kot v dekico. Tiho sedenje in poslušanje ostaja radikalen stejtment. Nismo lovci, iskalci smo, vsako naše iskanje ima nepričakovan konec, in prav to vzbuja upanje.

Članica žirije Glorjana Veber

Branje finalistke Nataše Velikonja

Branje poezije Maje Miloševič

Nastop pesnika Jureta Jakoba

Branje nominiranca Jerneja Županiča

Prireditev je v imenu Društva slovenskih pisateljev povezovala Nina Kokelj

Počastitev pesnika ob njegovem spomeniku na Podreči

Marijan Zlobec