Ob stoletnici Narodne galerije so odprli razstavo, ki je namenjena celovitemu dokumentarnemu prikazu konserviranja in restavriranja umetnin. O tem se sorazmerno malo govori in piše, a je že tako, da je z naraščajočo kulturno dediščino in staranjem umetnin restavratorski poseg vse bolj številen, širok, zahteven, vedno boj tehnično in tehnološko razvit ter kompleksen. Objavljamo misli iz predstavitvenega nagovora direktorice dr. Barbare Jaki na sinočnjem odprtju razstave v Narodni galeriji.
Dr. Barbara Jaki, vse fotografije Marijan Zlobec
“V okviru praznovanja ob stoletnici NG vam tokrat predstavljamo enega od najpomembnejših oddelkov v inštituciji in enega tistih, katerih delo je javnosti najmanj dostopno. To je oddelek za konserviranje in restavriranje, ki ga sestavljajo Tina Buh, mag. Andrej Hirci, mag. Miha Pirnat ml., mag. Simona Škorja in vodja mag. Martina Vuga. Skrbijo za starejše in občutljive predmete, se borijo proti zobu časa, proti staranju in propadanju muzejskih predmetov in v veliki meri izpolnjujejo galerijsko poslanstvo — ohranjati dediščino za prihodnje rodove, od katerih imamo prav to dediščino izposojeno.
Razstava zajema vse najpomembnejše dejavnosti konservatorsko restavratorskega oddelka Narodne galerije, zato lahko rečemo, da predstavlja tudi mnogostranskost tega poklica. Časovno obsega delo osmih let, ki so minila od zadnje predstavitve galerijskih dosežkov s tega področja.
Skrb za materialno stanje umetnin je bila prisotna od ustanovitve Narodne galerije naprej, vendar se je prebijala skozi različne težave, od pomanjkanja materialov in kadrov do neustreznih prostorov. Dela je bilo veliko, saj je bilo ob vsakokratni razstavi potrebno poskrbeti za dobro stanje eksponatov. Z restavriranjem umetnin, popravili okvirov in podobnim so se ukvarjali denimo Matej Sternen, Mirko Šubic in celo prvi ravnatelj Ivan Zorman. Po končani drugi svetovni vojni, ko je Narodna galerija postala državna ustanova, je bila v uredbi o ustanovitvi zapisana tudi zahteva za sistematično materialno oskrbo umetnin.
V prostorih, kjer so danes restavratorski ateljeji, je po drugi svetovni vojni deloval Zavod za spomeniško varstvo, ki je sprva tudi zagotavljal restavriranje za galerijsko zbirko in razstave. Leta 1948 je bil v Narodni galeriji zaposlen prvi restavrator, vendar so zahtevnejše postopke prevzemali zunanji sodelavci. Od sedemdesetih let naprej sta izjemno delo opravila hišna restavratorja Štefan Hauko in Kemal Selmanović. Postopno je sledila današnja generacija. Pred 23 leti (1995) so se restavratorji povezali v oddelek, razširili svojo dejavnost na raziskovanje in utrdili postopke dokumentiranja procesov.
S prenovo palače Narodni dom leta 2016 smo temeljito prenovili tudi restavratorske ateljeje, jih modernizirali in opremili z vrhunsko tehnologijo, ki omogoča visoko profesionalno delo. Vzpostavili smo lakirnico, zastavili laboratorij za naravoslovne preiskave, karanteno za umetnine s terena, pridobili dublirno mizo, mikroskope in drugo specialno opremo… Povečali smo varnost pri delu, omejili ravnanje z nevarnimi snovmi in uredili njihovo skladiščenje.
Danes so restavratorji Narodne galerije visoko specializirani strokovnjaki. Pokrivajo slikarski, kiparski fond in fond del na papirju. Skozi njihove roke gredo najpomembnejše umetnine naše starejše dediščine, restavratorji skrbijo za preučevanje njihovega materialnega stanja. Njihov privilegij — ki ga ne delijo z nikomer — je ta, da se umetnine lahko dotaknejo, vanjo fizično posegajo, spoznajo njene skrite plasti in odstirajo tančice skrivnosti, ki tudi nam, umetnostnim zgodovinarjem, pogosto pomagajo do novih spoznanj. Restavratorji za slikarstvo so specializirani za retušo slik na platno in diagnostiko s pomočjo optičnih metod s posebnim poudarkom na IR metodi, pri kateri lahko rečemo, da smo zaradi strokovnega znanja in tehnične opreme edini v Sloveniji.
Restavratorka za kiparstvo je posebej specializirana za polihromirano leseno plastiko, mavec in kamen. Restavratorka za dela na papirnem nosilcu — risbe, grafike, pastele, fotografije itn. je razvila protokole za obravnavo starejše fotografije, prepoznavanje in obravnavo najzgodnejših fotografskih tehnik, hkrati pa je avtorica inovativnega postopka mokrega čiščenja tekstila poslikanega z akvarelnimi barvami. Pred propadom so restavratorji Narodne galerije rešili premnoge umetnine ali jim vrnili njihov nekdanji sijaj.
Predvsem pa se danes posvečajo preventivni konservaciji, saj sledimo geslu: bolje preprečiti kakor zdraviti. Zato skupaj s tehnično službo skrbijo za primerno klimatsko okolje in svetlobo, pravilno pripravo umetnin za transport in še in še…
Svoja spoznanja in izkušnje prenašajo na študente restavratorstva, ki se jih v naših ateljejih vsako leto zvrsti več in več. Tokrat svoje vedenje predstavljajo širšemu krogu zainteresiranih.
Razstava je namenjena različnim ciljnim skupinam. Obiskovalce želi s pomočjo praktičnih primerov seznaniti s poklicem konservatorja restavratorja, posredovati zavedanje o skrbi za dediščino in načine, kako to počnejo. Poskuša pa nagovarjati tudi vse tiste, ki imajo umetnine doma, opozoriti na pasti in pokazati načine, kako umetnino zavarujemo, da do poškodb ne bi prišlo. Zato so izdali priložnostno zgibanko, v kateri so nanizane najpogostejše naloge, povezane s skrbjo za umetnine.
Čeprav direktorica ni izrecno omenila, pa je za lastnike starejših umetnin dobro in priporočljivo, da si svoja dela ogledajo in ugotovijo, ali so potrebna restavriranja. Mnoge umetnine namreč lahko propadajo tudi doma. v kleteh, shrambah, garažah, na podstrešjih, v zasilnih depojih, skladiščih, pri selitvah, zamenjavah lastništev, neustreznih postavitvah…
Dodajam še nagovor Jerneja Hudolina, generalnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Delo konservatorja restavratorja je večplastno in interdisciplinarno. Skrb za umetnine zajema širok nabor najrazličnejših nalog, od raziskovalnih dejavnosti do iskanja načinov za njihovo ohranjanje, ustrezno predstavitev in promocijo.
Razstava, ki jo odpiramo danes, nam bo predstavila ta poklic v vseh njegovih razsežnostih – od prihoda umetnine v atelje do razstave.
Videli bomo, kako se konservatorji restavratorji oziramo v preteklost, kako se konservatorsko- restavratorski posegi zarisujejo v umetnino in na ta način soustvarjajo njeno prihodnost.
Jernej Hudolin
Zgodovina obnavljanja likovne dediščine je stara skoraj toliko, kot sama dediščina. Prvi znani primeri obnavljanja likovne dediščine na slovenskih tleh se pojavljajo na stenskih slikah, Janez Aquila je tako že leta 1393 v okviru gotizacije cerkve obnavljal in dopolnjeval stenske slike v prvotni romanski apsidi cerkve v Turnišču.
Seveda so bili prvotni prenovitveni posegi grobi, velikopotezni in so bili bolj kot ohranjanju dediščine namenjeni posodabljanju umetnine za » takratni sedanji čas«, za uporabo, za nov okus.
Načini obnavljanja so se skozi različna obdobja prilagajali stilnemu okusu, tehnična in estetska izvedba obnove pa je bila praviloma slabša od originalne in nemalokrat tudi škodljiva za umetnino.
Šele ustanovitev Centralne komisije za spomeniško varstvo na Dunaju je sredi 19. stoletja sprožila sistematično in strokovno proučevanje umetnin ter velik preobrat tudi v slovenski konservatorsko- restavratorski stroki, praksi in miselnosti ter načinu dela.
Dr. Danilo Türk z ženo v pogovoru z Aleksandrom Bassinom
Vse to je pomenilo temeljni okvir za razvoj in ureditev organiziranega restavratorstva v Sloveniji.
Po vojni je bil v letu 1950 pod okriljem zavoda ustanovljen restavratorski oddelek, in Tone Demšar kot prvi zaposleni restavrator na oddelku je zapisal: »Začetki delavnice so bili res skromni«. Takratnemu Zavodu so dodelili ateljejske prostore pokojnega Kiparja Ivana Zajca prav tu, kjer preživljamo večer – v Narodni galeriji.
Namen našega srečanja ni povzemati zgodovine razvoja slovenskega restavratorstva, želel bi le poudariti, da ima ta stroka v Sloveniji že dolgo tradicijo in konservatorsko-restavratorske dosežke primerljive z največjimi hišami, ki delujejo na tem področju. Seveda, ostajajo še odprta vprašanja, tako bo naprimer v prihodnje potrebno več pozornosti in sredstev nameniti bronastim skulpturam, ki so zaradi okoljskih vplivov zelo izpostavljene in zahtevajo bolj učinkovito varstvo .
Vanda Mušič in dr. Barbara Jaki
Na področju ohranjanja kulturne dediščine v Sloveniji je v obdobju stotih let nastala kompleksna mreža restavratorjev in strokovnjakov, ki danes kljub temu, da formalno delujejo v različnih inštitucijah dobro sodelujejo. Interdisciplinarnost – sodelovanje s strokovnjaki s področij naravoslovja in družboslovja, je postala nujnost in sestavni del vsakega konservatorsko-restavratorskega posega. Plodno sodelovanje s strokovnjaki in inštitucijami doma in v tujini je postalo ključno pri uvajanju in preizkušanju novih metodologij in materialov kakor tudi pri ikonografski ter stilni opredelitvi umetnine.
Ta širok nabor dela in znanja, skozi prizmo restavratorjev Narodne galerije bomo imeli priložnost videti ta večer.
Želim vam veliko novih spoznanj, konservatorjem restavratorjem Narodne galerije pa hvala za razstavo in veliko uspešnih posegov na poti umetnin tudi v prihodnje.
Marijan Zlobec