V znani ljubljanski Galeriji Fotografija Barbare Čeferin so nocoj odprli fotografsko razstavo vizualnega umetnika, grafičnega oblikovalca in fotografa Igorja Andjelića. Pokazal je najnovejšo serijo premikajočih se fotografij z naslovom Cinecittà. Z njimi se navezuje na italijanski povojni fotorealizem in išče njegovo modernost še v našem času, kar mu zlahka uspeva, saj tako rekoč živi na tržnici, med meščani, ljudmi vseh poklicev, med vsakodnevnimi turisti, umetniki, s katerimi se pozna in druži in mu hkrati dajejo ustvarjalni navdih.
Igor Andjelić je bohem, ki misli in ustvarja resno, vse fotografije Marijan Zlobec
Tatovi koles
Avtor je integralen del mesta, v katerem živi, ter ključni (so)oblikovalec nekaterih prostorov ljubljanske kulturne scene, med njimi Galerije ŠKUC, Kluba K4 in Salona Minimal.
Uvod v Andjelićevo razstavo obuja spomin na italijanski povojni film
Barbara Čeferin predstavlja fotografa in razstavo
Tina Kolenik pred svojim hrbtom, iz katerega je Andjelić ustvaril ne le svetlobno fotografijo, ampak telo, ki pleše
Andjelić dobro ve, kakšen fotografski in umetniški original je Goran Bertok
Ki nikoli ne zgreši svoje stotinke sreče
Film Vittoria De Sice se zdi danes skoraj kot pravljica
Roman Uranjek in Zdenka Badovinac odpirata v četrtek razstavo Stojana Kerblerja v Moderni galeriji
Tina Kolenik in Gaja Möderndorfer
Andjelić vedno najde svoj motiv
Brane Kovič je bolj kritično resen kot fotografovi simpatizerji
Pisatelj Jurij Hudolin dela reklamo za lokal na tržnici, ki ga je ovekovečil v svojem zadnjem romanu
“Andjelićev končni poklon neorealističnemu filmu funkcionira na tehnični ravni. S premikajočimi se črno-belimi podobami se navezuje na sam medij, hkrati pa vsebinsko ponuja vpogled v širše dogajanje upodobljenega. Avtor stopa izven okvirjev fotografskega medija in se odloči prikazati več kot le en sam ujet trenutek. Gledalec ne ugiba več, kaj se je morda zgodilo pred ali po Bressonovskem “odločilnem trenutku”, temveč je soočen s širšo pripovedjo.
Fotograf Igor Modic in pevec Andrej Šifrer
Fotograf ne poskuša ujeti edinstvene, zamrznjene podobe – namesto tega ga zanimajo hipne geste, sramežljivi umiki pogleda, tihi trenutki človeške psihe, česar prikaz se najbolje odrazi prav skozi gibe in kretnje. Ozadje njegovih fotografij je skoraj vedno Ljubljana, fotografovo ljubljeno mesto, a fotografov interes zares leži v njenih prebivalcih. “Mesto so ljudje”, je Andjelić nekoliko zamišljeno pripomnil ob pogovoru o njegovih delih. In neorealizem živi naprej, “ je med drugim zapisala Hana Čeferin
Andjelić svoje figure na osvetljenih boksih nenehno vrti
Aleksander Čeferin je pozabil na nogomet
Barbara Čeferin in Saša Pavček
Oblikovalec Vladimir Pezdirc in slikar Boris Jesih
Fotografa Stane Jerko in Janez Pukšič
Razstava ni v bistvu nič posebnega, bi lahko rekli, saj je sklicevanje na italijanski filmski neorealizema bolj stvar zgodovine kot aktualnosti in sodobnosti. V Rimu in Italiji je neorealizem imel socialno in družbeno-kritično noto, afirmacijo sodobnega filma in vrhunskih režiserjev ter z naborom najboljših filmskih igralcev lahko prodrl v svet, pri Andjeliću so zvezde razpršene po ljubljanski nič hudega sluteči mimobežni sceni, v katero se lahko ujame ali postane “prehlajeni predmet zgodovine” (Šalamun) skorajda vsakdo, ki ima pot mimo umetnika in si le-ta zanj vzame pet minut časa.
Ali pa slava traja samo pet minut, še ne vem.
Marijan Zlobec