Vprašanje, ali je pisatelj, dramatik in gledališki režiser Dušan Jovanović v svoji avtobiografiji Na stara leta sem vzljubil svojo mamo povedal več kot njegova ne žena, ampak že 45 let partnerica, gledališka in filmska igralka Milena Zupančič, v knjigi o sebi, ki jo je sicer napisal Tadej Golob. Knjiga Ko bi Luna padla na zemljo vsebinsko povezuje oba. Ljubezen dvoedina bi rekel pesnik, ki ga Jovanović omenja le z enim prizorčkom za neko okroglo mizo.
Dušan Jovanović, foto Marijan Zlobec
Dobili smo tipični primer, kot ga je nekoč izrekel tovariš Mitja Ribičič: S knjigo nad knjigo. Izzivala in izzvala je Milena Zupančič, odgovoril ji je Dušan, a tako, da je o sebi povedal več kot Milena.
Vprašanje, zakaj je tako, dobi svoj odgovor le v nekaj vrsticah v knjigi. Jovanović se je postaral, mnogi njegovi prijatelji, znanci, profesorji, sodelavci…so medtem že umrli in se jih potemtakem lahko spominja brez zadreg, drugim se je odtujil ali se jih po svoje naveličal tako, da je še najraje sam in posledično vzvišen nad vsem “živim”. Vse njegove zamere, o katerih sicer spregovori, so nekako že za njim oziroma “odpuščene”, čeprav so trajale po več let.
Jovanoviću se pozna, da ni Slovenec ampak Srb in ne joče, tako kot v svojih spominskih knjigah mnogi drugi čistokrvni Slovenci; zamerljivi, obtoževalni, samosmilečni, iskalci vsakršnih krivd zunaj sebe in v družbi, polni osebnih obračunavanj…
Težje je vprašanje, ali je Jovanović svetovljan, saj je kljub vsemu deloval zgolj v Jugoslaviji, čeprav je tam imel velike uspehe, a je bil tedanji pretok gledališč in režiserjev veliko večji kot v današnji demokratični Sloveniji. Slovenska gledališča so gostovala povsod, danes pa nikjer. In obratno. Jovanović seveda piše tudi o gostovanjih naših gledališč v ZDA in Mehiki, ne omenja pa fenomena Tomaža Pandurja, kot da ga ni bilo, podobno režiserja Vinka Möderndorferja, hvali pa Vita Tauferja in Tomija Janežiča.
Zakaj ne reče nič o mednarodno uspešnem konkurentu Pandurju je skrivnost, ki se jo da razrešiti z odgovorom, da pa tu nastopi slovenska zavist. Vsaj malo omenja Mileta Koruna, s katerim sta istočasno režirala Cankarjeve Hlapce v Drami in MGL. (Videl sem obe predstavi: oba režiserja sta tolkla svojo linijo, precej mimo Cankarja).
Jovanović je svoje spomine razdelil na tako rekoč nešteto kratkih poglavij, od pol strani do kakih pet, kolikor je snovi zanje. V njih opisuje v javnosti zelo znane osebnosti, še posebej s področja gledališča in literature, z drugih področij bistveno manj, na primer le še iz filmskega sveta, nič iz glasbenega ali likovnega. Je pa zanimiv pogled na Rudija Šeliga, ko je vstopil v politiko; tu je do svojega prijatelja zelo kritičen, a hkrati analitičen. Morala zgodbe je, da si v politiki slej ko prej poražen in ne narediš tistega, zaradi česar si v politiko vstopil.
Drugo je zgodovinski pogled na politiko, kot jo v svoji knjigi tematsko poveže s Titom, Che Guevaro, Mao Cetungom, Fidelom Castrom, drugimi vodilnimi neuvrščenimi, Jovanko Broz, letom 1948 in Stalinom… To so za pisca močni politiki, medtem ko so sodobni slovenski bolj “pildki”, nevredni omembe ali nekateri le kakšne besede (malo več le Kučan, manj Zoran Janković, še manj dr. Janez Drnovšek, Jože Pučnik le kot perspektivovec).
Nacionalističnih novorevijašev ne mara.
Neverjetno pa uživa, ko pripoveduje, koga vse je “mahnil” ali celo “zaštihal”.
Ima tudi Brigitte Bardot, ne pa ostalih velikih dam svetovne kinematografije onega časa.
Mnogo je spominskih drobcev, ki iz prve roke povedo o posameznih dogajanjih v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, a se predvsem drži kulturne linije, medtem ko na razpad Jugoslavije gleda bolj s kulturne kot politične perspektive; še posebej literarne, saj je zlasti v Srbiji imel številne prijatelje, sodelavce, znance, občudovalce in kritike, ki so se postavili na določeno politično stran.
Dušan Jovanović in Slavenka Drakulić v Visconti Art Gallery, foto Marijan Zlobec
Jovanović ve, da brez številnih sočnih anekdot ni prave spominske knjige, oziroma da v življenju največ šteje, koliko si ga “biksal”, kar je lepši izraz kot “sral”. Tu pa se Jovanović ni “šparal” in pove marsikaj, česar pravzaprav ne bi pričakoval (da si bo upal). Nisem vedel, da je bil tak ženskar (po očetu), in pove marsikaj sočnega, kar pa v opisovanju njegovih “telovadnih nastopov” tu ne bi ponavljal, saj je zato knjiga za branje.
Jovanović ima nekak lakmusov papir, kako se koga lotiti in ga obdelati, zato so tu portreti različnih, lahko bi rekel mavričnih barv. Večji delež na primer namenja Petru Božiču, Tarasu Kermaunerju, Dominiku Smoletu, Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Rudiju Šeligu, Andreju Hiengu, Meti Hočevar, Žarku Petanu, Dušanu Pirjevcu, profesorici slovenščine na gimnaziji Mariji Saje, pa Bojanu Štihu, profesorjem na AGRFT, še posebej dr. Francetu Koblarju, deloma še Kumbatoviču, Inkretu… Začuda daje velik poudarek Emilu Filipčiču-Fileju. Manj je portretov slovenskih igralcev, kot sta Boris Cavazza ali Štefka Drolčeva. Tu pa je zelo “škrt”.
Najbolj občuten je oris mladega Marka Slodnjaka.
Iz družinskega kroga je veliko povedanega, še malo bolj natančno mi manjka Radko Polič Rac kot predhodnik partnerstva z Mileno Zupančič oziroma njen mož, medtem ko še vedno ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj pa se Milena z njim nikakor ni hotela poročiti.
Jovanović v svoji knjigi zelo niha; izpovedno, analitično, portretno, situacijsko, teoretsko, kritiško…Najbolje analizira dramo Čarovnica iz Zgornje Davče Rudija Šelige, pa dramatizacijo Bartolovega Alamuta z gostovanjem na Salzburških slavnostnih igrah, kjer je bil režiser Sebastijan Horvat nagrajen kot najboljši mladi režiser, a ga Jovanović kot takega ne omenja.
Ne izpušča pa kakšnih pikantnosti, na primer kako je Svetlana Makarovič pretepala svojega Gregorja Strnišo, pa kako sta se stepla Dominik Smole in Peter Božič…
Veliko je portretov drugih, neslovenskih pisateljev, dramatikov, režiserjev, umetniških vodij, publicistov, kritikov, igralcev, organizatorjev, spremljevalcev ali sopotnikov kulturnega dogajanja. Mlajše generacije ne poznajo skoraj nikogar več, razen Radeta Šerbedžije, celo Ljubiše Ristića se komaj kdo še spomni, zato bi bilo bolje, če bi pisec o marsikom povedal kakšno besedo več, zlasti o tem, kaj je tedaj bil in delal. Ni tiste prezence, ki se samemu Jovanoviću kaže kot samoumevna, a v resnici ne predstavlja bolj plastično niti Bitefa, niti MESS, Dubrovniškega poletnega festivala, JDP… Zelo pa poudarja svoj dosežek z revijo EUROMASKE, ki pa je kmalu usahnila.
Preskromno se kaže predstavitvena, kritiška in odmevnostna podoba nekaterih najbolj uspešnih predstav, kot na primer Osvoboditev Skopja, Karamazovi, Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, Kralj Lear…
Veliko je tem, ki se jih ne loteva, še posebej o kulturni politiki in vlogi ter pomenu kulture v družbi, tako slovenski kot evropski. Ni pridigar, niti ni profesorski, še manj vizionar. Več je reportaže kot esejistike. Malo mi manjka profil “velike umetniške osebnosti”.
Če bi pa rekel, da je Milena Zupančič večja dama, kot je Dušan Jovanović gospod, vem, da ste uganili (in se strinjali) tudi brez branja obeh knjig.
Marijan Zlobec