Društvo slovenskih pisateljev je objavilo šest finalistov za letošnjo Jenkov nagrado za najboljšo pesniško zbirko.
Nekaj izbranih pesniških zbirk v ožjem izboru, foto Marijan Zlobec
Letošnja žirija za Jenkovo nagrado v sestavi; Veronika Dintinjana (predsednica), Aljaž Koprivnikar, Diana Pungeršič, Domen Slovinič ter Glorjana Veber je v ožji izbor za stanovsko nagrado za poezijo uvrstila šest pesniških zbirk,
Šest odličnih pesniških knjig
Esad Babačić: ODREZANI OD NEBA (Založb Goga),
Jure Jakob: LAKOTA (LUD Literatura, Prišleki),
Maja Miloševič: ODER ZA GLUHE (Center za slovensko književnost, Aleph),
Ana Pepelnik: TEHNO (LUD Šerpa),
Tone Škrjanec: DIHAJ (Center za slovensko književnost, Aleph),
Nataša Velikonja: PREVEČ VLJUDNA (KD Hiša poezije).
Utemeljitve
Esad Babačić: ODREZANI OD NEBA (Založb Goga)
Odrezani od neba je Babačićeva trinajsta pesniška zbirka, v kateri prepoznamo
značilen pesniški glas – docela stanjšan, da gladko in nežno zareže v (smrtno) tišino.
Prav iz nje nam pesnik v eni, dveh, redkeje treh potezah slika človekovo krhkost kot
njegovo edino moč, ter skozi vztrajno menjavo perspektive oživlja, kar je v
samoumevnosti (časa) minilo, se porazgubilo, razblinilo oziroma sploh ni imelo
priložnosti zares biti. Kolikor so to verzi zaradi in o minljivosti, toliko so to tudi verzi
nenadejanih drobnih vstajenj, razkritij, odkritij. A ne zaradi jasnega in svetlega
vitalizma, temveč zaradi ironije življenja, ki vedno znova (p)oživlja in osvobaja.
Odrezani od neba je lapidarna, čustveno in spoznavno zgoščena zbirka, ki nas
najpogosteje skozi gnomičen preblisk popelje bližje k bivanjski pristnosti in
iskrenosti. Iz drobnih verzov stkano veliko malo resnico nekega dobro poznanega
prostora in (ne)močnega posameznika v njem, prepreda zlata nit – večni adut
Babačićeve poezije – (ironični) humor, s katerim sta smrt in življenje za spoznanje
svetlejša.
Jure Jakob: LAKOTA (LUD Literatura, Prišleki)
Resnica ne potrebuje pohištva, je zapisal Tomas Tranströmer. Soroden način
vstopanja v pesem, vzpostavljanja atmosfere, glasu, prinaša tudi zadnja, brez dvoma
doslej najboljša pesniška zbirka vodilnega pesnika svoje generacije Jureta Jakoba.
Register te poezije je tih, jasen, redkobeseden. Glas pesmi je mojstrsko natančen,
gotov vase in nenarejen. Kar je izrečeno, je na mestu. Tehnična dovršenost je
predpogoj za prihajanje k besedi. Jasnost podob se odraža v jasnosti jezika. Govorec
pesmi je pozoren na svet okoli sebe, prisluškuje mu, ga opazuje. Je del sveta, ki ga
obkroža, a je od njega obenem ločen. Vendar je namesto želje po polaščanju v teh
pesmih prisotno trmasto vztrajanje v poslušanju, dopuščanju. Lakota ni izraz
pomanjkanja, temveč temeljna naravnanost k odprtosti – odprtosti do vsega kar
prihaja, negotovosti navkljub, podložena z osnovnim tonom hvaležnosti, z občutjem,
ki je poeziji imanentno, a dandanes tako redko.
Maja Miloševič: ODER ZA GLUHE (Center za slovensko
književnost, Aleph)
Pesniška govorica prvenca Maje Miloševič odpira in hkrati nevsiljivo napada kalup
modernega časa. V njem se odvija vzpostavljanje posameznikovega ravnotežja med
intimnim in družbeno sprejemljivim. V vsebini se odločno, a hkrati tenkočutno
spopada s kompleksnostjo prostora in mestoma nevzdržnim položajem individuuma
napram zunanjim avtoritetam, informacijam in kontrolam. Slednje presega z
razumevanjem in nenehnim izpraševanjem sistemskih procesov in šablon. Skozi
razpadanja in ignoriranja predsodkov in »nenormalne« popolnosti, lirski subjekt kot
natančen opazovalec odstira lastno čutnost, sprejetost in drugačnost. Na ta način raste
na ozkem družbenem odru nov prostor videnja in lirskega »samoumeščanja«, kar
vzpostavlja avtorica tudi na ravni ubesedovanja. S čistim, jasnim in preciznim
jezikom vzpostavlja sveže odnose med pojavi, predmeti in pogledi, ki so mestoma
skrito ironični, a poeziji vdahnejo potrebno lahkost in avtentičnost.
Ana Pepelnik: TEHNO (LUD Šerpa)
Peta pesniška zbirka Ane Pepelnik z naslovom tehno vnaša v slovenski prostor
izvirno, udarno in dovršeno poezijo, ki se na pretresljiv način dotakne težkih, a
univerzalnih človeških stanj nemoči, samote, depresije, prebolevanja izgub in iskanja
smisla. Tako sta osrednji temi v zbirki rojstvo in smrt, ki sta vedno v tesni navezavi.
Značilen pesniški jezik, ki je v zbirki povečini eksperimentalne narave, je tisti
element, ki učinkovito zajame kompleksnost človeškega čustvovanja in ga skozi
pesmi predstavi na jasen, nedvoumen ter neposreden način, brez olepšav ali
pretiravanj. Pesnica se v zbirki podvrže akutnemu samoizpraševanju, kjer ni prostora
za sentimentalizem ali samopomilovanje, saj je soočanje z lastno bolečino edina
možna pot k osvoboditvi, k zacelitvi ran, posledično pa za premik iz temnih stanj v
svetlobo. Zato vsebujejo pesmi, ki zbirko sestavljajo, izredno sporočilnost, njihova
lomljiva in krhka narava pa v resnici predstavlja trdno pozicijo znotraj sveta, v
katerem ranljivost ni zaželjena, saj zanjo ni ne prostora ne časa. Ravno s poezijo pa
pesnica uveljavlja pravico do boja za svoj prostor, svoj jezik, svoj tehno.
Tone Škrjanec: DIHAJ (Center za slovensko književnost, Aleph)
Jezik teh pesmi je podoben dihanju, zdi se prijetno vsakdanji, pogovoren, s svojim
značilnim ritmom, in poln čutnih zaznav, kot smo pri pesniku že vajeni. Vendar veselje
do živobarvnosti sveta, z vsem kar ponuja, preprosto afirmiranje bivanja, vedno
spremlja zavest o minljivosti, človeški majhnosti. Ob tem je pesnikova drža povsem
nepretenciozna. Kljub dostopnosti in izraziti komunikativnosti pesmi, govorec pesmi
ni zgolj skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in “se ne sekira” glede
nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi “undercover” zenmojster, ki vidi svet
takšen, kot je, tako smeti kot lepoto, pozna strah, ranljivost in nemoč. Zna sočasno
zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost
bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot. Ve, da ima vsako iskanje
nepričakovan konec, in to mu vzbuja upanje. Zato veli: Dihaj.
Nataša Velikonja: PREVEČ VLJUDNA (KD Hiša poezije)
Pesniška zbirka Preveč vljudna s svojo strukturo prozne pesnitve bralca posrka v
brezkompromisen fragmentaren miselni tok, v katerem nas Velikonja ob
izpostavljanju družbenih anomalij poziva k prevzemanju odgovornosti. Brez
olepševanja, v vsakdanji govorici pri tem ponuja dober prikaz družbenih podsistemov
znotraj širše civilizacijske problematike, ki se s svojo večno pomešanostjo in
povezanostjo ves čas ponavlja ter obnavlja. Boj med zelo osebnim in družbenim se v
zbirki s siceršnje pozicije skorajšnjega obupa in razočaranja učinkovito povezuje z
jedko ironijo, hkrati pa znotraj preoblikovanega pesniškega materiala bralec lahko
prepozna današnjo realiteto ter se z njo tudi poistoveti. Gradnja iz pozicije
marginalnega posameznika s svojo kritiko slovenske province, družbene
incestoidnosti ter neoliberalnega modela, v svojem mozaiku samoizključitve in
izključitve (kot družbene kazni in nadzora – predvsem skozi relikvijo današnjega
sveta, denarja) tako deluje izjemno sveže, saj nam nastavlja ogledalo in iz končne
intimne pozicije dobrodošlo tudi zaključuje z odprtim vprašanjem – ali nismo morda v
tem norem svetu vsi nekoliko preveč vljudni in zaspani vpričo anomalij, ki nas sicer
obdajajo.
Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju s Kulturnim društvom Simon Jenko – Šmonca iz Mavčič, skupaj z Zavodom za turizem in kulturo Kranj, vabi na okroglo mizo Mladi literati, ki bo v četrtek, 25. oktobra, ob 11. uri, v Mestni knjižnici Kranj.Pesnika Blaž Božič ter Denis Škofič, katerih pesniški zbirki sta se uvrstili v širši izbor za letošnjo Jenkovo nagrado, se bosta pogovarjala z dijaki, ki so svoje literarne prispevke združili v zbirko Kranjske vaje; nastala je po navdihu Vajevcev.
Razglasitev dobitnice ali dobitnika Jenkove nagrade in njena slovesna podelitev bo v Gasilskem domu Mavčiče v petek, 26. oktobra, ob 18. uri.
Marijan Zlobec