Katalog retrospektive Draga Tršarja kot strokovni zmazek

Moderna galerija nadaljuje svojo zelo problematično razstavno politiko na samo vodstvu razumljiv način. Potem ko samostojnega kataloga MG nista dočakali retrospektivni razstavi Marka Šuštaršiča in Dušana Tršarja (sicer je bil iz Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki), so za katalog zadnje retrospektivne razstave Draga Tršarja ob umetnikovi devetdesetletnici za uvod kar ponatisnili krajši tekst Zorana Kržišnika iz kataloga razstave v Mali galeriji (na Titovi cesti) leta 1960, za predstavitev del na letošnji razstavi pa uporabili petdeset let stare fotografije, izrazito slabe kvalitete, ki vsa dela v bistvu predstavljajo neverodostojno, da ne rečem žaljivo. Šele na koncu so navrgli nekaj barvnih fotografij s sedanje razstave, ki so jo medtem že zaprli.

Če pogledamo tekstovni del kataloga, opazimo nekaj fraz, opisov in zahval, ki nenehno dokazujejo fevdalni odnos države do umetnosti in umetnikov: država daje, ti pa moraš biti nenehno hvaležen in to poudarjati. A daje, in to slabo ali malo, nesposobna in ignorantska državna birokracija Ministrstva za kulturo, ki bi jo bilo treba nenehno napadati in kritizirati, ne pa se ji zahvaljevati.
Če bi država v resici Dragu Tršarju kaj dala, bi morali vse razstavljene eksponate na novo barvo fotografirati in predstaviti razstavo tako kot je bila, ne pa tako, kot ni bila. In vse “parcialne” razstave tematsko povezati in izdati v eni debeli knjigi (ali pa dveh, treh).

Ali se je Drago Tršar s tako strokovno politiko direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac strinjal ali ne, ne vem, verjetno so ga postavili pred dejstvo, da MG že imajo bogat arhiv starih fotografij njegovih del (iz prejšnjih časov) in jim potemtakem vsega ni potrebno fotografirati “še enkrat”. To je edina razstava – retrospektiva na svetu, ki nima dokumentacije o tem, kaj in kako dejansko je ali zgleda na razstavi.
To je tudi edini katalog, ki nima sodobnega in dostojnega portreta samega umetnika, kljub visokemu jubileju. So stare dokumentarne fotografije kot kronika Tršarjevega življenja.
Iz dodanega Pogleda na razstavo prav tako izpade fotografski vtis s samega odprtja, skratka tisti vtis množice, o katerem najbolj motovili kurator razstave dr. Marko Jenko, ki ne bi znal povedati nič samostojnega, če ne bi ali ko ne bi citiral celo vrsto tujih filozofov in njihovih od Tršarja milijon kilometrov oddaljenih misli, da bi čim boj nazorno predstavil našega jubilanta.
Stvari so veliko bolj preproste; Tršar je lepo uresničeval naročila aktualne oblasti v času socialističnega samoupravljanja, to je RK SZDL Slovenije, še posebej pod vodstvom tovariša Mitje Ribičiča. Ustvaril je velikanska dela, o katerih ali kakršne samostojna slovenska država lahko samo sanja.

Ena izmed strokovnih cvetk retrospektivne razstave v MG je bila, da vanjo ne bodo vključili kipov, ki so manjši ali nižji od 70 centimetrov. Tako so izpadli vsi portreti, bodisi spomeniški, torej javni, ali pa osebni ali zasebni in druge intimnejše upodobitve, na primer svoje žene, ali pa manjši kipi abstraktne zasnove, ki vzpostavljajo dialog z monumentalnejšo in spomeniško plastiko. Skratka izpadlo je vse, za kar so bile “zadolžene” druge slovenske galerije, vključno z grafiko, slikarstvom, risbami, reliefno keramiko, tematski kiparski sklopi, kot so morje, erotika, (pri kateri bi bilo kaj videti, če bi si upali pokazati), pa sakralno kiparstvo, ki ga menda ni nikjer, da ne rečem še kaj o belogardistih in domobrancih ter kolaborantih…
Direktorica MG Zdenka Badovinac galerije v skupnem konceptu MONUMENT – DRAGO TRŠAR omenja in dodaja, da naj bi vsaka izdala poseben katalog. No, v MG nisem videl še nobenega. Kaj šele, da bi znali celoto združiti v eno vsaj približno dostojno publikacijo, ker kaj več od Moderne galerije ni mogoče pričakovati. Omemba teh razstav v Kranju, Rečici ob Savinji, Murski Soboti in Piranu med Samostojnimi razstavami v letih 2017 in 2018 je ostala malo opažena; spremljala jo je zelo skromna kritiška in publicistična recepcija, in če ne bi bilo nekaj zavzetih profesionalnih novinarjev, bi vse te razstave šle “mimo”, tako da bi bilo treba naslov Kaj hoče množica ?, o čemer se sprašuje dr. Jenko, v resnici spremeniti v vprašanje Česa množica noče ?, pri čemer pa ne bi bil osrednji subjekt Drago Tršar s svojim monumentalnim opisom, ampak vsi drugi, ki se na tak pocarski način ukvarjajo (v imenu svoje strokovnosti) z njim.

Katalog nima celovite analize Tršarjeve ustvarjalnosti, ne postavlja je ne v takratni jugoslovanski in še manj evropski kontekst, tako da je diletantizem popoln.
Dr. Jenko bi moral vedeti, da se je na primer ob postavitvi Kardeljevega spomenika celo v Delu pojavil zapis novinarja Vojka Flegarja, ki se je obregnil ob Tršarjev plagiat slavnega Rodina in dodal, da Kardeljev spomenik prepričljivo kaže na to, da je eden pameten, vsi drugi pa neumni. (Tega v “izbrani” bibliografiji seveda ni, tako kot ni nobenih tovrstnih fotografij v “kronologiji” tedanjih dogodkov z deset tisoč glavo množico na Trgu revolucije).
Težko najdeš v strokovnem umetnostnozgodovinskem svetu toliko šlamparij, pišmevuharstva, samozadostnosti, sicer pa vsesplošnih žalitev “množice”, kot v tem primeru.
Zato pa si je Zdenka Badovinac privoščila poimensko zahvalo vsem uslužbencem Moderne galerije, drugih galerij, ki pri razstavi v MG nimajo nič, in še celi vrsti drugim sodelavcem (skupaj nad tridesetim).

Marijan Zlobec