Preskromna retrospektiva Rika Debenjaka

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru bo še do 11. novembra na ogled pregledna ali celo retrospektivna razstava slavnega slovenskega grafika, očeta barvne jedkanice Rika Debenjaka, dobitnika mnogih mednarodnih nagrad in priznanj. Kot grafik je svetovni panorami dal svoj bogat, z magičnimi dimenzijami pa kar neizbrisni pečat razvoja tako v okviru Ljubljanskega mednarodnega bienala kot sorodnih, kot so jih prirejali po svetu in je zanje Ljubljana veljala kot primer vzornega in dobrega, kar danes žal ni več, in to po lastni krivdi oziroma po krivdi tistih, ki so mislili in bili prepričani, da grafiko bolje poznajo kot Zoran Kržišnik in nekateri svetovni umetniki ter člani žirij, ki so prihajali k nam desetletja dolgo.

Riko Debenjak (ni pomislil na plakat za Barkovljanko), vse fotografije Marijan Zlobec

Razstava – Sledi na ometu

Razstava in grafične plošče za lesorez in akvatinte

Riko Debenjak je večji umetnik, kot ga kaže sedanja razstava, ki je na vseh ravneh fragmentarna in bolj s pogledom na to, da česa ne bi zamudila ali spregledala, a je tega še precej, na primer njegove knjižne in druge ilustracije, med katerimi ni prikazana niti ene knjiga, koledar, ilustrirana objava.

Razstava – Ilustracije

Debenjak je prav tako reduciran z vidika njegovega sakralnega slikarstva in nasploh nabožne motivike, ki ga kažejo v še precej konservativni slikarski maniri, polni konvencij in skromnejšega znanja, na kar pa je po vsej verjetnosti vplival še medvojni čas. Slikarstvo niti kasneje ni bila njegova domena, kar kažeta obe sliki “magičnih dimenzij”  iz začetka osemdesetih let (1981, 1982).

Riko Debenjak – Kraševke, barvni lesorez, 1952

V Kraševkah (barvni lesorez, 1952) in Savudrijskih čolnih (barvni lesorez, 1955) je dosegel etnografski modernizem, v Kraški kariatidi (jedkanica in akvatinta, 1957) pa teranovsko barvitost in figuralno monumentalnost s simbolnim kraškim ponosom, vzvišenostjo in zavedanjem svoje moči, pa ne zato, ker nosijo ženske polne jerbase kraških dobrot na svojih glavah naprodaj v Trst, ampak ker vedo, da brez njih ni življenja v širši regiji ter da je “Trst naš.”

Riko Debenjak – Solata, olje, 1946

V najzgodnejših slikah (Solata, 1946) je motivno določen, izrazno pa ni podoben nobenemu stilu, ki je razvojno usihal (postimpresionizem, ekspresionizem, nova stvarnost, modernizem), hkrati pa še ni napovedoval nove slovenske razvojne linije (nadrealizem, magični realizem, abstrakcija). Debenjak je imel veliko slikarskih zadreg, iz katerih se je likovno in širše ustvarjalno, osebnostno, kasneje profesorsko rešil le s pomočjo grafike.

Riko Debenjak – Panjske končnice, barvna litografija, 1953

Debenjak je dobesedno padel v grafični modernizem že s ciklom Panjske končnice iz leta 1953, s katerim je vzpostavil dialog z etnološkimi osnovnimi motivi, a tako, da je to uporabil kot matrico za antropomorfizacije celotnega grafičnega lista; še več, v živalsko črno podobo je vkomponiral človeški portret in pustil pomensko razlago zelo odprto ter hkrati moderno. Lahko bi rekli, da je panjskim končnicam s pričakovanimi zgodbicami, sestavljenimi iz različnih ljudskih elementov, sam dodal bolj groteskno-baladni moment.

Debenjakove grafične plošče

Razstavljene Debenjakove grafične plošče kažejo, kako je tehnično obvladal materijo in se popolnoma zavedal, kakšen bo grafični list kot edini original.

Slavni trojček pod naslovom Kras in Istra

Trojna barvitost Krasa in Istre je redek primer poizkusa identifikacije s pokrajino, pri čemer morda še najbolj preseneča zeleno-modra kombinacija morja in neba v Istri.

Drevo – skorja – smola

Kot grafični eksperimentator je delal in delal, raziskoval in se čistil, dokler ni dojel stika med Zemljo in kozmosom v svojih neprecenljivih Magičnih dimenzijah. Ne glede na možni vpliv izstrelitve prvega satelita Sputnik 1 v vesolje, so Magične dimenzije bolj filozofske in odpirajo vprašanja kozmologije in v kontekstu, kje in kaj pa smo mi kot človeštvo. S tem ciklom je Riko Debenjak absolutno svetovni grafik, in ne samo prepoznavno slovenski, kot misli avtorica razstave Breda Škrjanec.

Riko Debenjak – Grebelca

Razstava usode tega cikla, zlorabljenega s ponatisi kot serigrafijami, ne pokaže. Bi pa imeli kaj videti, namreč kaj je sleparija in nateg umetnika ter njegovih umetniških del z lažnimi obljubami o izdaji monografije, za katero je sam prispeval precej svojih del, pristal na zanj neizvirno grafično tehniko, misleč da natis knjige sofinancira, potem pa se ni zgodilo nič. Vse do danes.

Magične dimenzije

Magične dimenzije (med 1967 in 1982) so tako kot drugi grafični cikli (Morsko dno, 1957/1958; Sledi na ometu, 1961; Grebelca, 1962/ 1963; Drevo-skorja-smola, 1965/1966) nastajali v zelo nizkem številu odtisov in je danes verjetno velik problem še kaj dobiti, ker so listi ostajali v tujih zbirkah, še posebej nagrajeni in odkupljeni.
Ponatisi nekaterih zgodnjih Debenjakovih grafik na razstavi so zelo vprašljivi.

Magične dimenzije v slikah

Debenjak nikoli ni želel pojasniti, kako je dobil barvne prelive v svojih jedkanicah in se je odločil, da bo svojo skrivnost odnesel v grob.

Riko Debenjak – Avtoportret, 1950

Razstava je formalno nastala v počastitev 110. obletnice umetnikovega rojstva (sicer 8. februarja 1908).

Marijan Zlobec